ljubezen, rožice in rogljički

sara terčon logar - sreča je naročje, polno tulipanov

verjetno se ponavljam, ampak res, res, res mi je všeč, da obstaja toliko slovenskih literarnih del. všeč mi je, da jih je veliko, in še bolj mi je všeč, da so pogosto več kot na nivoju. nekako zadnje čase srečavam literarna dela, ki jih objavljajo avtorji sami - več neodvisno objavljenih del, medtem ko 'že priznani avtorji' pišejo za 'velike založbe'. ko se človek enkrat spusti v odkrivanje vseh možnih založb v sloveniji, pa odkrijemo nekaj čudaškega - tudi založb je veliko več, kot bi si človek mislil. zakaj torej solo izdaje? saj vem, saj vem. mladinska knjiga vsem odžira promet, založbe komaj živijo, blablabla. občutek imam, da je situacija bolj zapletena, kot se zdi na prvo žogo, po prvem raziskovanju, pa vseeno. roko dam v ogenj, da je v središču zapletene situacije veliko prevelikih ego posameznikov, ki si želijo biti novi bogataški mogotci. ne da se mi v politiko (ja ja, vse je politika, pa smo spet pri blablabla).

ena od neodvisnih avtoric je tudi sara terčon logar, z besedami dela kot samostojna podjetnica. sreča je naročje, polno tulipanov je njen knjižni prvenec in, kolikor vem, zaenkrat edino knjižno delo. knjigica je čudovito luškana na ogled, otip, skoraj bi jo lahko zavohala z vsemi temi tulipani, tudi promocijo ima tam tam enako čudovito luškano (npr. instagram). knjigica je nežno ženstvena in kar vidim, kako jo lahko podarjam naokoli za takšna ali drugačna darila.

zgodba je bolj preprosta, enako luškana sicer, sama pisateljica jo je opisala z besedami: 'sodobni urbani ljubezenski roman o iskanju ljubezni do sebe in do življenja.' večina se dogaja v centru ljubljane, malo skočimo na kratek potep. glavni junakinji doroteji se na zunaj dogaja vse tisto, o čemer nenehno blogajo naše influencerke - sprehanja po centru, s šopkom rožic iz tržnice, kofetkanju v centru, nenehno se omenja rogljičke, do te mere, da verjetno ne bom imela miru, dokler se ne sprehodim do centra in si omislim šopka tulipanov s tržnice, kave in s tem predragim rogljičkom. tisto, česar blogerke ne omenjajo preveč na široko, pa so osamljeni in predvsem izgubljeni dnevi, ko se konča ljubezenska zveza, za katero si sveto prepričan, da bo trajala večno. v delu se torej srečamo z dekletom, ki začenja na novo, dokler ne ugotovi, da si je sama sebi dovolj. da si lahko sama kupuje rožice, da samota in osamljenost nista nekaj istega. zadnje čase slišim podobne besede iz ust mojih samskih prijateljic. prijetno je slišati, malo jim zavidam to svobodo, hkrati pa komaj dojemam, da v resnici obstaja toliko deklet, ki svojo vrednost vidijo samo v ljubezenski zvezi z drugim človekom. še en izmed razlogov, zakaj bi knjižico z veseljem delila okoli, verjetno skupaj s šopkom samih tulipanov.