resnična princeskina zgodba

drago jančar - to noč sem jo videl

slovenska klasika, veliko mlajša, kot sem pričakovala - napisana šele leta 2010. v roke sem jo vzela predvsem zato, ker govori o resnični precej eksotični osebi, ki je živela na gradu strmol v cerkljah, tam med drugo svetovno vojno. brala sem jo kot malo 'domače' zgodovine. oziroma vsaj začela sem tako. za zgodbo sem načeloma slišala bolj v kontekstu partizani vs domobranci, in tega dela se res nisem veselila. bilo je grozno, ja. bila je vojna, tako eni kot drugi so delali nečloveške stvari, za katere ni opravičil. in kot sem že rekla, bila je vojna. priznaj, se opraviči, zdaj je pa čas, da se nehamo deliti na dvoje, da nehamo tekmovati, kdo je bil lepši in boljši. ali kako je bil drugi grši in slabši. te debate mi presedajo, niti enkrat še nisem doživela, da bi konec razlage, opravičil, itd. pripeljal do česa lepšega v današnjem času. kvečjemu več polen in več prepirov. več kot očitno se res nisem veselila tega dela zgodbe. vendar sem nekako verjela, da zgodba ne bo dajala poudarka na dobre proti slabim, kavbojcem proti indijancem, ampak bo pristopala do zgodbe z bolj osebnega vidika. zato sem se je tudi lotila.

nisem bila razočarana, daleč od tega. mogoče sem celo končno lahko prebrala zgodbo, ki govori o eni in drugi strani, o grdih stvareh, ki so jih počeli beli in rdeči. ampak o tem govori tako človeško, da para srce. ne glede na vse, vsi so bili ljudje. za ene in druge ni opravičil. pa vendar je bila vojna. končno nekdo, ki razume.

jo v naslovu se navezuje na veroniko zarnik. ljubljansko, mestno dekle, ki se je po promenadi sprehajala s svojim lastnim malim krokodilom. ki je še danes shranjen na gradu strmol, del muzejske razstave (mimogrede, toplo priporočam ogled, obvezen je postanek v kavarni, tortica in strmolska kava, njom). posebno bitje, ki je imelo izpit za avto, izpit za letalo, se je učilo jahanja, bilo poročeno z leom zarnikom (ki je kupil grad strmol), vmes pobegnilo z učiteljem jahanja, se ritualno ponovno poročilo z leom zarnikom, na koncu pa izginilo neke noči, ko so jo skupaj z možem odpeljali partizani. danes je to splošno znana zgodba, menda naj bi se eden od politikov celo opravičil družini. kar zgodbo naredi tako drugačno od običajne trpeče vojne zgodbe, je način pripovedovanja.

naletimo namreč na več pripovedovalcev, vsako poglavje ima svoje oči in svojega malarja. zame najbolj ganljivo je zadnje poglavje, pripovedovano s strani partizana, ki je sodeloval pri ujetju in poboju zakoncev zarnik. res je bila vojna.

srečamo se z veronikinim ljubimcem, oficirjem jugoslovanske kraljeve vojske, poslušamo izgubljeno čakanje veronikine matere, zdravnikom nemške okupacijske vojske, spoznamo skrb in strah gospodinje z gradu, in nazadnje še pogubljeni partizan.

zadeva je res fantastična in jo toplo priporočam. vsem. tistim, ki vas vojni čas zanima, tistim, ki vas ne. če nič drugega smo vsi ljudje, in težko bi našla zgodbo, kjer je človeška plat tako globoko razgaljena. ne glede na težko zgodbo je vse skupaj pravzaprav kar osvežujoče.