ruševine brez ruševin

scott smith - ruševine

po besedah stephena kinga: najboljša grozljivka 21. stoletja. stephen, samo malo me skrbi, da sam sebi pljuvaš v čašo? kaj ne pišeš ti najboljših grozljivk? plus, poznam te, stephen. vem, kako štancaš. ni kaj, tvoja domišljija ne pozna meja, svet paranormalnega je tvoj pravi kotiček in v njem kar razturiš. ampak kaj, ko mi na žalost tvoj slog pisanja ne paše najbolj,... nič osebnega, samo moj čudaški okus.

zakaj sem se torej lotila ruševin? zato, ker sem potegnila vrečko presenečenja - mestna knjižnica ljubljana je med poletjem 'talala' vrečke mačke v žaklju, izbereš si temo, ki te zanima (moja je bila znanstvenga fantastika, moram reči, da sem pričakovala več 'znanstvenega' in manj čudežnih pravljic), in pobereš v vrečko skrite knjige. kar je odlična ideja, sploh za požrešne bralce. na tak način se izogneš prebiranju ene in iste variante, spoznaš nekaj novega, dodaš knjige na svoj seznam (ker to mi, požrešni bralci najbolj rabimo, daljši seznam knjig, ki jih je treba prebrati; v tem zaznavam malo samodestruktivnosti ...) všeč mi je, ker sem spoznala nekaj novega, in tudi če mi ni vse vedno blazno všeč, je spoznavanje novih stvari lahko najboljši način, da ugotoviš, kaj ti je v resnici všeč.

na žalost sem dobila že neštetokrat oguljeno pravilo, da mi američani na splošno ne sedejo. ne vsi, obstajajo seveda izjeme. govorim na splošno. tale je takšne sorte, ki mi ne leži (kot tudi nisem največja fenica stephena kinga, kljub spoštovanju, ki ga gojim do njegovih nenehno poganjajočih možganov).

stil pisanja je namreč odsoten. to je najboljša beseda, ki jo lahko najdem. zgodba je pripovedovana, ne doživeta. avtor govori objektivno, odmaknjen od vsega, karakterje ravno da jih ločim med sabo, kaj šele, da bi se s katerim identificirala. posledično tudi bralec na vse skupaj gleda od daleč. objektivno. pač nekaj, kar se dogaja. ni nujno slaba stvar, razen, če govorimo o grozljivki. potem te ta mora potegniti vase, mora te biti strah, načrt in uspeh zgodbe je, ko ne moreš spati, po možnosti doživiš nočno moro ali dve. primer: r.l.stine in kurja polt. prisežem, do danes me strese ob določenih spominih, pa sem jih brala skoraj 20 let nazaj v osnovni šoli. pri scott smithu se to ne zgodi. ljudje umirajo, strah jih je, neka rastlina jih je žive (se opravičujem za spoiler alert), tebe pa to komajda gane.

ne morem si pomagati, razmišljam v smer divjega editiranja. nekdo, ne pisatelj, je vzel zanimivo zgodbo človeka, ki ne zna pisati, ampak ima bujno domišljijo. potem pa vzel rdeč kuli in začel čečkati in popravljati. voila, pred vami je izdelek stoletja! mogoče je dober editor še bolj pomemben kot dober prevajalec .... hm. koliko je treba, da nastane dobra zgodba. ki pa je na koncu dobra le toliko, kolikor je dober najšibkejši člen. težko je življenje teh naših zgodb.

p.s.: ruševine so za samo zgodbo popolnoma nepomembne. razen kot lokacija, kamor prijatelji hočejo priti. na lokaciji ni nobenih ruševin. še enkrat - pardon za spoiler alert.