o bipolarni motnji

joy fielding - zdaj jo vidiš

kriminalni roman ob katerem nisi prepričan, kaj bereš. kriminal? srhljivko? psihološki kriminalni roman? nekako sem si ves čas želela, da bo glavna junakinja prav zares uradno zmešana, ker sicer je celotno dogajanje malo preveč za lase privlečeno. zdaj, ko ve. kakšen je konec, ostajam enako zmedena. je boljše kot bi lahko bilo slabo, hkrati pa ni tako dobro, kot bi lahko bilo. ni popolnoma mlačna zadeva, je bolj kot tista pipa, kjer hkrati čutiš mrzlo in vročo vodo, pa je po eni strani neprijetno, po drugi pa ne veš, točno zakaj je neprijetno.

naj razložim. glavna junakinja je kanadčanka marcy taggart, petdesetletna ločenka in mati, katere otrok, hči, je dve leti nazaj storila domnevni samomor. domnevni zato, ker njenega trupla nikoli niso našli. in kot se rado zgodi, svojci in dragi, ki ostanejo zadaj, neradi sprejmejo grdo resnico. ni lahko biti namenoma zapuščen. bralec ostane ujet v megli do konca - nikoli ne izvemo, ali je devon res umrla, ali je res živa. marcy se namreč sama poda na izlet na irsko, bilo naj bi njeno drugo poročno potovanje, pa si je mož premislil ob mlajši ljubici - se zgodi. tam skozi okno vidi dekle, ki je na las podobno njeni hčerki, na žalost pa to ni prvič. ne pomaga, da sta edina dva človeka, s katerima je marcy pravzaprav v kontaktu, prepričana, da se ji meša od žalosti. prvi je bivši mož, moški znajo biti načeloma prepričani, da smo ženske zmedene in velikokrat si same pljuvamo v skledo. druga oseba pa je marcyina sestra. sestri norost poznata iz prve roke, vendar jima v tem primeru ne pomaga. pisateljica pa odlično prikaže, kakšen vpliv imajo raznorazne duševne bolezni ne samo na na 'bolnike', temveč tudi na družinske člane. ne, ker živijo z norci, temveč ker norost začnejo videvati vsepovsod. tudi to si zasluži dodatno razlago. marcy in judith sta izkusili bipolarno motnjo s sedežev v prvi vrsti - njuna mati je trpela za to boleznijo, končalo se je s samomorom. pri bipolarni motnji se rado zgodi, da potuje po družinskem deblu, podeduje jo namreč marcyina hči. čeprav trpljenje in težave samih bolnic niso opisane v detajle - glavna junakinja in rdeča nit zgodbe se vrti okoli marcy, njenega doživljanja in izkušenj, je bolezen vseeno predstavljena takšna, kot v resnici je, in ne kot jo radi doživljajo in si jo zamišljajo laiki. to knjigi daje velik bonus. zato sem si stiskala pesti v upanju, da bo morda tudi marcy bolna za nečim - ne ker imam rada bolezni, ampak ker bi bil prvič dober tvist, in drugič, zanimiv in drugačen konec zgodbe. ne srečen, ne žalosten, ampak tak, ki obljublja vse.

sicer pa - kogar zanima več o duševnih/osebnostnih motnjah: https://www.omra.si. ne bere se kot dober kriminal, je pa zagotovo bližje resničnemu življenju. včasih je to še bolj grozljivo.