ko zdravnik postane pacient

oliver sacks - noga, na katero se opreš

oliver sacks je bil angleški nevrolog, eden najboljših, eden tistih, ki so ga pacienti dejansko zanimali, ki jih je dejansko poslušal, jim hotel pomagati in ni pogosto letal naokoli z vsemogočnimi zdravniškimi krili. kogar zanima več, predlagam v branje knjigo mož, ki je imel ženo za klobuk ali pa ogled filma prebujanja (awakenings). bil mi je všeč že veliko preden sem prišla do prebiranja njegovih knjig.

noga, na katero se opreš, je psihološki roman popolnoma višjega nivoja. je osebna, biografska izpoved zdravnika, ki se poškoduje. in postane pacient, z vsemi tegobami, ki jih bolniki doživljajo, ki v najpogostejšem niso samo poškodbe in bolezni, temveč največkrat odnosi tistih angelov v belem, ki jih sicer poznamo kot zdravnike. najbolj žalostno od vsega je, da se o točno tem problemu očitno govori že nekaj časa, pa še nikjer nisem zaznala nikakršnega truda, da bi se problem rešil. ampak več o zdravstvenih sistemih mogoče enkrat drugič. zdaj pripovedujem o zgodbi.

sacks si je poškodoval nogo pri hribolazenju po norveških gorah. operacija je potekala normalno, samo zdravljenje pa nikakor. izgubil je namreč zavedanje o nogi - na najbolj čudaški način. nič ni bilo narobe, vendar je ni čutil, čeprav za to ni bilo nobene fiziološke podlage. niti ni imel o njej nikakršnega spomina - ni je namreč niti pogrešal, zaznaval jo je kot tujca, kot ne-njegovo. iz prve roke je doživel, kar je prej spoznaval samo preko razlag 'nevrološko motenih' pacientov. zdaj jih je razumel.

knjiga opisuje celotno pot - pot poškodbe, frustracij ob zanemarjanju zdravnikov, o neinteresu, neposlušanju, vse do zdravljenja in nadaljnjega življenja. je globoka izpoved o temačnih mislih, divjih krogih med pozitivnim gledanjem na prihodnost, zmedenostjo, tujostjo. ne samo do noge, tudi do sebe. zanimivo, kako lahko mala poškodba zaplete celoten odgovor na vprašanje 'kdo sem'.