špansko iskanje izgubljenega očeta

jordi punti - izgubljeni kovčki

na platnici piše osupljiva literarna umetnina. knjižno delo vsekakor vsebuje elemente literarne umetnine. samo ne morem se odločiti, ali avtorju ni ravno najbolje uspelo, ali samo meni osebno ne paše stil.

najprej o zgodbi, da mi steče. govori o štirih bratih, štirih krištofih. oziroma morala bi reči polbratih. vsi imajo istega očeta, vsak ima svojo mater, svojo nacionalno pripadnost, vsakemu je ime krištof v svojem jeziku. ko oče izgine, v mladi odrasli dobi šele izvedo drug za drugega. ne samo, da se sprejmejo odprtih rok, kot dobro utečena ekipa se podajo na lov za izgubljenim očetom. o katerem imajo le malo spominov iz zgodnjega otroštva. oče, gabriel, je namreč tiste 'nisem-ustvarjen-za-resno-zvezo' sorte. tudi kadar mu uspe v prvo zadeti žebljiček in ustvariti otroka. teh je ponavadi vesel, vendar mu služba nudi odličen izgovor, da se večkrat poda na pot kot ne. se vrnem še malo na začetek. gabriel je španec, ki se preživlja s selitvami. njega, njegovega najboljšega prijatelja bundoja in njunega 'nadrejenega' plačajo, da izpraznijo stanovanje in stvari preselijo na novo lokacijo. na začetku je to le španija, kmalu evropa. govorimo o času francove španije, evrope v iskanju, in deklet, ki se iščejo skoraj toliko kot se išče evropa. vse hočejo svobodo, samostojnost, gabriel jim nudi to, hkrati pa utopične misli, da v resnici živijo normalno življenje v normalni družini, le da oče pač 'dela napoti'.

ne uspeva mi najbolje. trudim se in trudim, pa so mi očitno vsi glavni liki strašno naporni, nevšečni in za lase privlečeni. nobenega spoštovanja do nobenega od njih, nerealno odreagirajo, preveč jih je s svojimi nerealnimi reakcijami.

če je umetnost v poseben slog izdelana, zavita in skrita želja, potem je nekaj takega lahko napisal le moški, ki svojih želja nikakor ni skril dovolj dobro.

želim si, da mi lahko vsaj rekla, da dobro piše. ampak zdaj, ko mi teče, ugotavljam, da si tega nikakor ne mislim. v dokaz naj mi bo, da pripovedovalec priganja samega sebe naj se že osredotoči na zgodbo, naj že pove, kar ima povedati. tudi sama sem si večkrat kaj takšnega zaželela. zgodba skače kronološko, zgodba skače s pripovedovalca na pripovedovalca, med seboj se ne ločujejo in ne razlikujejo. vmes je polno izjav in navezav in opomb pod črto, vse namigujejo na nekaj španskega. ravno tista lastnost večnih romanov, da so večni, da trajajo ne glede na čas in ne glede na kulturo, je s tem izbrisana.

več kot očitno mi ni všeč. s tem povedano pa ne želim odvrniti, da naj preizkusi vsak zase. mogoče je res vsega kriv samo moj okus.