terapija pozabljanja

wendy walker - nikoli ni vse pozabljeno

še ena izmed mnogih kriminalk, ki ti zapolnijo tiste trenutke, ko nimaš česa boljšega za početi. samo hecam. prvič, branje kriminalk ni samo nekaj za početi, je ena boljših dejavnosti vsako svobodno minuto, ki si jo lahko ukradem. drugič. vav. tale pa ni ravno tipična še ena mnogih kriminalk. bravo wendy walker.

zgodba je nekaj tako novega, da dejansko nimam druge za primerjavo. predvsem pa je perspektiva prvoosebnega bralca tista, ki naredi vse skupaj še nekaj stopničk bolj zanimivo. ker.

nikoli ni vse pozabljeno govori o deklici jenny, ki jo posilijo na srednješolski zabavi. mati, ki hoče živeti v popolnem svetu, se odloči za skrajno obliko zdravljenja - brisanje spomina na ta strašni dogodek. vse lepo in prav, vendar človeška psiha in telo ne delujeta na tak način. prav, spomina ni več, vse povezano z njim pa ostane, vključno s podzavestnimi odzivi na najmanjše malenkosti. posiljeno dekle se ne bo spomnilo samega dejanja, vendar si bo še vedno želelo spraskati kožo s sebe, še vedno bo čutilo, da ji je bilo nekaj odvzeto. samo da se zdaj, ravno zaradi pomanjkanja spomina, ne more soočati s travmo, ne more začeti procesa zdravljenja, žalovanja. tukaj stopi na mesto pripovedovalec - psihiater dr. alan forrester. uf. kljub prvoosebnemu pripovedovanju zgodbe, ta teče kot namazana. pripovedovanje z vidika 'jaz' ni v napoto, ni neprimerno, je fantastično in več kot na mestu za razvoj zgodbe. ta vse do epiloga ne razkrije pravega krivca, vmes pa omenja več osumljencev, predvsem pa polomljenih ljudi, vsak s svojimi tegobami, freudian v meni je presrečen, da večina teh tegob izhaja iz otroštva. nasploh je zadeva spisana zelo prepriljivo, strokovno. ravno prav osebno, da bralecz lahkoto pade v zgodbo, da je zmeden, razočaran nad človeštvom, vidi dobro v vsem in slabo v vsakomur. vidi sebičnost in nemoč. hkrati pa je pripovedovalec strokovnjak na področju psihe, in vsaj med knjižnimi liki tudi strokovnjak o terapiji pozabljanja in pridobivanja pozabljenih spominov nazaj. kogar zanimajo psihološki romani, bo vsekakor dobil svojo dozo strokovnih misli, četudi preprosto, po laično na kruh namazano, brez omemb velikih imen. skozi zgodbo sledimo zdravljenju, tistemu pravem, jenny, njenih staršev, drugega pacienta, ki so mu bili spomini odvzeti, hkrati pa spoznamo pasti majhnega mesta in tistega trika, kjer vsi poznajo vse. in kako istočasno nihče ne pozna zares nikogar in si nikoli ne predstavlja, kdo je v resnici glavna, središčna točka, povod in razlog za dejanja, ki se nam včasih zgodijo, jih vzamemo strašno osebno, pa v resnici to sploh niso. ali obratno. kako majhna dejanja drugih ljudi, postanejo velika, mi pa se sploh ne zavedamo, da smo pravzaprav točka izvora.

če je koga zamikalo, prosim, ne bo vam žal.