žalovanje #2

jojo moyes - brez tebe (#2)

brez tebe je nadaljevanje (točneje drugi del trilogije) super uspešne in nasploh prepoznavne ob tebi. prebrala sem jo nekaj let nazaj in samo osebno žalovanje, ki me je doletelo kmalu po branju, je lahko dober razlog, zakaj v prvem delu nisem videla romance. to, ali pa res ni bila očitna romanca. sama sem v prvem delu videla dva izgubljena človeka, ki sta prisiljena videti in spremeniti sebe, se soočiti s svojimi strahovi, odkriti življenje v sebi, se zamisliti nad največjimi življenjskimi skrivnostmi. ko sem videla čudoviti par, ki je nastal iz vsega v filmu, me je zadeva iskreno presenetila. očitno je res težko narediti dobro zgodbo, kjer sta junaka nasprotnega spola, in se tadva ne sparčkata. kar je velika izguba in še večji minus za zgodbo, kot je ob tebi.

nadaljevanja sem se torej lotila precej skeptična, s precej zadržki in upanjem, da bo vse veliko manj klišejsko in bolj resnici podobno. da bo opisovalo tisti občutek, ko ne moreš ležati, ker se bojiš, da se boš zadušil. da bo opisovala dneve, ki minejo brez da bi spregovoril eno samo besedo, pa se tega sploh ne zavedaš. ko začneš čudno trzati zaradi pesmi na radiu, pa te šele solze spomnijo, od kje prihaja ta grenki in slab spomin.

no.

ne.

na žalost se bom tretjemu delu izognila. žalovanje je prisiljeno, je le ena izmed niti, okoli se plete glavno sporočilo, spet pa je v ospredju ljubezenska zgodba. in cel kup nepotrebne drame.

če je zgodba komu pomagala pri njegovem žalovanju, me zelo veseli. potem kar. naj nadaljuje. sama imam raje tisto, kjer se res zjokam, kjer zadeve niso tako plehke in povprečne. zdaj me naprimer veliko bolj mika jodi picoult.