nevjork drugič

jason pinter - kriv (henry parker #2)

kot obljubljeno, (skoraj) v celoti pogoltnjen drugi del serije o henryju parkerju (obljuba in več o prvem delu: tarča). tudi nadaljevanje ne razočara. pravzaprav je rdeča nit zgodbe - življenje parkerja, njegovi prijatelji, ljubezen, itd. bolj zanimiv od samega primera, in to ni problem. je pa razlog za to morda kriv sam primer, okoli katerega se vrti henryjevo življenje. glavna zgodba govori o billy the kid, veliki legendi divjega zahoda, amerike, ki je bila rojena na kavbojcih in indijancih, zapuščenih teksaških mestih, salonih, konjih, puškah in banditih. evropa sloni na popolnoma drugačni zgodovini, ki je morda vsaj za nas veliko bolj impresivna. da se v svet vrne potomec slavne ameriške legende, potem nikakor ne more biti tako čustveno napeto za nas, kot bi to bilo za pristne, domače newyorčane.

torej. amanda in henry, srečen par, leto dni kasneje. vse, kar bi znalo skaziti to srečo, je določena bivša, ki pač ne razume besede ne. in oh, preberite do konca, takšnega zasuka v ljubezenski zvezi pa še ne. ali pa vsaj ne razloga za takšen zasuk. prvi korak, ki vodi do sprememb v srečnem statusu quo, je precej grdi umor slavne, najslavnejše zvezde rdečih preprog, athene paradis. sledi ji poskus umora župana (namesto tega umre določeni policaj, ki ga že poznamo), sledita še dve žrtvi. henry je poleg osebnih problemov in sledenju zgodbe kot dober novinar, vpleten še na nek drug način - naš antagonist si ga izbere kot svoj nasprotni pol, kot svojega hudobneža, kot tistega, ki ga bo naredil slavnega. in mimogrede, precej osvežino je brati detektivsko zgodbo, kjer ta dober ni detektiv. torej. novinar, ki lovi zlobca. zlobec, ki je vsaj po svojem mnenju, direktni potomec najslavnejšega bandita divjega zahoda, billyja the kida. billy the kid je do svojega enaindvajsetega leta umoril vsaj dvajset ljudi, pri tej starosti ga je namreč ustrelil šerif in pohod se je končal. vendar pa je the kid hkrati prikazan, ali vsaj razumljen nekaj podobnega kot robin hood, samo malo bolj ekstremno. bil je dober človek, ki se je maščeval za krivico, branil nedolžne in svet skušal očistiti vsega zla. z veliko grdo puško. resnica ni nikoli črno-bela, da ne rečem sploh za američane.

grda, priznam.

kljub opisu pa zgodba ne govori samo o ljubezenskih zapletih in legendi, ki je tako nepoznana, da je skoraj nerelevantna. avtor zelo lepo razloži in vplete vse resnične mite, osebno življenje pa nikoli ni samo ljubezensko, tudi če govorimo o vprašanju enega ali drugega dekleta. tudi ljubezen ni tako zelo enobarvna, da o življenju sploh ne govorim. pinter je dober, predvsem spet zaradi tiste lastnosti, da ne zapleta, kjer to ni potrebno, da ohranja minimalizem in preprosto zgodbo, preprosti slog, zato je pa to toliko boljše.