nevjork, tretjič

jason pinter - ukradeni

še zadnji prevedeni del sage o henryju parkerju. še vedno mi je všeč, ampak izgublja tisti vav, kako preprosto dobro. v prvem delu me je navdušila preprosta zgodba in preprost stil pisanja, ki sta brez odvečnih naborkov držala ravno pravo napetost, brez nepotrebnega pretiravanja ali ponesrečenega truda in dokazovanja opisovala zgodbo takšno, kot je (tarča). drugi del zgodbe je sam zaplet, samo zlo dejanje postavilo na drugo mesto, veliko bolj zanimiva mi je bila henryjeva osebna zgodba (kriv). res me je matralo, kaj se bo zgodilo v delu številka tri.

no, osebne zgodbe praktično ni, ali pa je popolnoma predvidljiva in nezanimiva - z izjemo končnega tvista, ki pa se ne vrti okoli parkerja. torej, še vedno bom brala tudi naslednje dele, samo malo z zamikom. namreč. pri sagah imaš vedno več možnosti. ena je, da so si tako različne, da je popolnoma vseeno kakšen vrstni red imaš, ali sploh prebereš vse. naprimer agatha christie ali pa doyle in sherlock holmes. nesbøja pač prebereš vse, če si nepotrpežljiv preživiš tudi čudaški način prevajanja in izdajanja knjig v slovenščini, pa ti popolnoma nič ne manjka, v resnici. pinterja hočeš brati v pravilnem vrstnem redu. vendar sem se po treh delih naučila tudi to, da jih nočeš prebrati preblizu skupaj. to je drugi ekstrem knjižnih serij. ta v vsakem delu namreč sem in tja obnavlja vse, kar se mu je zgodilo v preteklosti, in to ne na zanimiv način, ampak na 'pišem obnovo način'. skoraj kot da bi nabijal število besed in znakov. nažalost, nekateri to lahko, drugi ne. dumas lahko, pinter ne. torej, pred naslednjo rundo obvezno pavzo. in pa drug jezik. tudi ta primerjava bo zanimiva.

zakaj se gre delo številka tri? ukradeni govori o otrocih, ki izginejo in se pet let kasneje čudežno vrnejo družini, lepo ohranjeni, manjka jim le spomin na zadnjih pet let, sicer brez praske. poleg tega je sumljiv tudi okoliš, iz katerega izvirajo. nevarni, zanemarjeni, z visoko stopnjo kriminala četrti in mini-mesta, ki se v teh petih letih, deloma tudi zaradi ravno teh ugrabljenih otrok, spremenijo v lepe, priljubljene, da ne rečem dragocene konce sveta. tisto, kar pa čist zares ujame parkerja in ga pošlje na pot raziskovanja, pa je popolno nezanimanje oblasti, da bi ugotovili, kaj se je z otroci dogajalo v izgubljenem času. ne policije, ne javnosti, ne družin.

tukaj mi je sfalil en dober detektiv, novinar pač ni dovolj, tudi če je res, ampak res dober.