kraljica detektivk

agatha christie - and then there were none (ten little indians)

agatha christie ni le večna, občutek imam, da se zdaj vrača z vedno večjim pokom. od govoric (o njihovi točnosti nisem prepričana), da obstajajo ghostwriterji, ki pišejo v njenem imenu, do novih izdaj že znanih knjig, do vedno večjega preslikavanja zgodb na takšna ali drugačna filmska platna. and then there were none je mini serija, sestavljena iz treh enournih delov, s fantastično igralsko zasedbo. to, in pa moj mini kompleks o tem, kako je vedno treba najprej prebrati knjigo, potem pa še kindle in ure in ure dojenja, jah človek nima dosti izbire, kot da se loti branja.

prvič. originalno se knjiga imenuje ten little indians. naredila bom veliko 'ne ne', in pač sklepala, da je problem v spremenjenih kulturnih časih, kjer se z vso občutljivostjo skušamo izgoniti takšnim ali drugačnim političnim nekorektnostim. pobijanje indijancev, tudi če je preko otroške rime, je verjetno še večji 'ne ne', kot moje sklepanje brez kakršne koli podlage. tudi v seriji so indijanci postali vojački.

drugič. knjigo prebrala v celoti izključno med dojenjem in stiskanjem, ko mi je bil na voljo dejansko samo en prst.

tretjič. izjemno slaba verzija e-knjige. od vmesnih okraskov, do nedokončanih stavkov, do totalno zmešanih tiskarskih škratov, ki so cele odstavke spremenili v en sam živ kaos. na srečo sem zgodbi nekako lahko sledila.

četrtič. tudi serija je noro dobra, kljub odstopanju zelo lepo zajame celotno bistvo in tisto najpomembnejše od agathe christie.

petič. agatha christie še vedno daleč vodi.

njeni zasuki, njeni vrhunci, njene uganke, lahko se samo sprašujem, od kje jih je potegnila. potem pa so tu še moji najljubši - njeni karakterji. ne samo hercule poirot, vsak lik posebej v samostojni knjigi in potem ni bilo nikogar več (ali bilo jih je deset), je noro dobro izdelan, dodelan, originalen, poln ugank, kljub temu, da vedno nosi vse misli na odprti dlani. kar pa mi je najbolj všeč, je njihova ujetost v času, ki nekako preseka svoje obdobje. vsi so tako zelo britanski, ujeti v svoje obdobje, starih, v zame če že ne lepših, pa vsaj bolj romantičnih časih. hkrati jih lahko enostavno vidim, kako se šetajo po ulicah kranja, ljubljane, celo šenčurja. kdo na vlaku ne pomisli na orient ekspres, ali komaj čaka, da pobegne na otok s čim manj ljudmi, v glavi pa splete zapleten masovni, serijski umor in išče krivca? pa naj bo to sam, ali nekdo drug. kot da agatha ne bi imela mej v svoji domišljiji, v svojem prenosu in sanjah, lepih in grdih. vsaj mene spodbudi, naj mogoče, samo sem in tja, poskusim storiti enako.