dodatki k fantazijskemu svetu

j.k.rowling - fantastic beasts and where to find them

do rowlingove imam močno mešana čustva. kar je ustvarila, in način na kakršnega je to ustvarila, je neverjetno. harry potter je bil prvi, ki sem se mu upirala, ker je preveč popularen, pa sem se vdala in postala fenica številka ena. do tam, ene pete knjige. pri peti sem še jokala kot dež, tisto s siriusom blackom res ni bilo prijetno. precej me je zdesetkala sprememba, ki sem jo začutila, ko so se začeli snemati filmi. najprej spet navdušena nad njimi, zadnjih nekaj jih sploh nisem pogledala. predvsem pa sem opazila, kako rowlingova piše drugače. zgodba se odvija drugače, opisi so drugačni, bolj otipljivi. kot da so pisani zato, da jih bo lažje preslikati na ekran. kot bralka ji tega ne morem oprostiti. povsem pa me je ubil epilog. več sem pričakovala, ne pa tega običajnega parčkanja s srečnim koncem, dva-tremi otroci, hišo z belo ograjo in psom, po možnosti zlatim prinašalcem. kje je tista rowlingova, ki pravi, da dober bralec ubija svoje stvaritve? pričakovala sem, da bo vsaj eden od trojice končal veliko bolj nesrečno. ali pa travme, prevelike, da bi jih obdržale skupaj. nekaj. prepuščala sem ji prosto pot. zdaj pa verjetno nikoli več ne bom šla brat harryja, zaradi čistega razočaranja. no, razen tistega nesrečnega potomca, to moram že iz firbca.

rowlingova kot galbraith je noro dobra, ena boljših in komaj čakam letošnje nadaljevanje. tiste druge njene me niso impresirale.

zdaj pa k fantastičnim zverem. prvič sem za to knjigo slišala še v davni avstraliji, približno osem let nazaj. cimra je bila obsedena fenica, veliko bolj kot sem bila jaz kadar koli. takrat so bile fantastične zveri dodatek h kolekciji, ena izmed knjig, ki si jo imel, da si jo postavil zraven na polico zbirke. to je bila knjiga na stil enciklopedije, nekaj, kar je moral brati harry, da je opravil izpite, enako kot so naprimer obstajale knjige z navodili za igro quidditch, ali pa zgodbe, ki jih uporablja hermione, da razreši uganke. to ni bilo za branje na način knjige, romana, zgodbe. torej sem bila precej začudena, da je ven prišel istoimenski film. pa ne tako zelo. normalno je treba še naprej vleči in streči z zgodbo, jo malo raztegniti in ožeti do konca, kot se le da. pač, se prodaja, ni kaj. prvega dela torej iz principa nisem pogledala. drugi del pa ja. če je bil nekoč colin farrell, pa je zdaj johnny depp, temu bom dala priložnost. in spet - res dobra zadeva. vidim jo, kaj je delala, vidim, kako je raztegnila zgodbo, šla malo v globine, poslala cel kup namigov, malo za naprej, malo za nazaj. to je tista intertekstualnost, ki naredi dobre stvari še malo boljše, povprečno zgodbo pa za bralce dvigne za vsaj stopničko ali dve. ob tem je johnny zbledel v ozadje.

originalnega scenarija nisem prebrala, sem pa prebrala originalen izdelek. torej enciklopedijo. fanstatic beasts and where to find them. napisal: newt scamander. napisala: j.k.rowling. vsega skupaj 36 strani, ki vključujejo uvod (newt), raznorazne definicije, dodatne razlage (kaj sploh so zveri?), malo več o magizoologiji. potem pa še sto strani opisov raznoraznih fantastičnih zveri, od poznanih iz mešane zbirke mitologij, jetijev, in pa izključno tistih malih stvorov, ki obstajajo samo v sferi harryja potterja. pa je tudi teh sto strani zelo lepo berljivih in zabavnih. kot da bi mogoče potrebovala odmor zase, da izklopi tisto, kar mora, se samo sprosti in ustvarja. jaz pa ostajam pri mojih mešanih občutkih.