napol temni

graham winston - ross poldark (saga poldark #1)

sem za zgodbe. če me kdo vpraša, kaj zares znam, kaj je moja specialiteta, potem so to zgodbe. dobesedno živim zanje. živim zato, da jih berem, da jih preučujem, da jih analiziram, skušam predvideti njihov korak, študiram, kaj se je avtorju pletlo po glavi v ozadju. zakaj tako, zakaj on, kaj bo sledilo. naslednji prestrašeni korak je spisati svojo zgodbo. vendar pa je to življenje za zgodbe lahko past - ko enkrat spoznaš ključ, zgodbe hitro postanejo preveč predvidljive. prevečkrat se zgodi, da lahko vnaprej skoraj besedo za besedo že citiram junake. včasih paše, vseeno pa bi rada kdaj bila presenečena. rada bi ne-vedela, bila nestrpna, polna pričakovanj, upanj, razočaranj. tega v svetu ‘vse vem’ pač ni. hkrati pa bralec hitro naleti na preproste junake, enostranske, včasih se malo spremenijo, doživijo kaj, za kar jim je žal, malo razmišljajo, to že. večplastnih, težkih junakov pa ne srečam veliko. verjetno zaradi tistega enega pravila, da dober pisatelj svoje junake muči. in jih prikaže tudi v slabi luči, kljub temu, da so še vedno junaki. kar nekaj jih to počne s precej zadržkov, po mojih izkušnjah, so klasiki tisti pravi, v glavi imam predvsem victorja hugoja. uf.

poldarki so eni izmed klasikov. junaki kot čebule, polni plasti, dobrih in slabih načel, trmasti do onemoglosti, napak, človeških, realnih želja, strahov. to je prva stvar, ki mi je všeč. drugo kar mi je všeč, je preprosti slog in opis vseh teh junakov in njihovih življenj. brez kompliciranja, dolgovezenja, nepotrebnega jokanja in stokanja. pri vseh so stvari črno na belem zapisane na ekranu ali belem listu papirja. tretja meni všečna zadeva je tek zgodbe - ves čas lepo teče. primer: victor hugo zna svojega bralca mučiti preko sto strani, da potem v enem stavku, v eni vrstici obrne, prestraši, prizadene. winston graham tega ne počne. pri njem je ves čas lep, miren, enakomeren tek zgodbe, nikoli se ne ustaviš, hkrati pa ne doživiš ogromne dogodivščine v enem odstavku. je pa tudi res, da se ravno zaradi tega manjka dolgovezenja, ves čas nekaj dogaja. spoznavam nove ljudi, ti se poročajo, prepirajo, izgubljajo, jočejo, umirajo, rojevajo, ni da ni. to je tista četrta stvar, zaradi katere obožujem poldarke. nisem še naletela na nekaj, kar se v zgodbi ne bi dogajalo. zgodba dobesedno govori o življenju.

poldark je zgodba o družini poldark, prvi in glavni je ross poldark, po njem se imenuje prva knjiga v seriji dvanajstih delov, vsak ima tam okoli štiristo strani. kraj dogajanja je cornwall, čas dogajanja med leti 1783 in 1820. prva knjiga je bila izdana sredi štiridesetih v prejšnjem stoletju, zadnja leta 2002. prva knjiga se začne, ko se ross vrne iz amerike, kjer je ravno bil in izgubil vojno za neodvisnost. kljub staremu imenu in nekoč premoženju, zdaj začne bitko za obstoj, najprej sebe, svoje družine, potem naprej vseh zaposlenih v njegovem rudniku, živečih v njegovi vasi v njegovih hišah. drugi člani njegove družine so francis poldark, bratranec, njegova žena elizabeth, rossova žena demelza, potem so tu še služabniki, tet, strici, napol prijatelji, vaščani. zgodba se v prvi knjigi zaključi štiri leta kasneje in nadaljuje v knjigi številka dve.

kar me bega je nedostopnost zadeve v sloveniji - ni ne angleških knjig ne v prodajalnah ne v knjižnicah. da o slovenskih možnostih sploh ne govorim.obstaja pa precej odlična serija, zvesta originalu, posnel jo je bbc. toplo, res toplo priporočam.