malenkostni liliputanci

jonathan swift - gulliver's travels

na žalost dodajam guliverjeva potovanja v zbirko vsega neprebranega. sem se trudila in trudila, pa vsakič na novo skoraj zaspala. ko sem dojela da samo še klikam naprej in na hitro skeniram vsako stran z namenom najti relevantne informacije, moje klikanje in skeniranje pa vedno hitrejše in vedno bolj brez kakršne koli pridobitve. pa sem dojela - škoda časa, preveč jih je.

zgodba bi bila lahko blazno zanimiva, večkrat sem zasledila trude satire, ironije, malenkostnih ponesrečenih namigov na nekaj, kar bi moralo biti smešno, pa ni bilo povedano na pravi način. vsaj ne zame. do skoraj tretjine sem prišla, pa nobenega dialoga, samo dolgovezno, dolgočasno navajanje enega dogodka za drugim, brez čustev, brez osebnosti. sprotni opis dogajanja, kljub pripombam, da avtor tega takrat ni mogel vedeti, so mu pa razložili kasneje, ko se je naučil jezika. pogrešam pravi način pripovedovanja - če je že v prvi osebi, mora biti to narejeno ne z vidika tretje osebe, ne z vidika boga, niti z vidika pripovedovalca. prva oseba mora biti jasna, tudi če je to modelni, neznani, skriti avtor.

tudi na tem namreč vidim neki trud in zanimive ideje, speljane na nepravi način. napisano v prvi osebi, z uvodom 'avtorja', s pripisom 'založnika'. prvoosebni pripovedovalec, lemuel gulliver se po nesreči z ladjo znajde zvezan, napadajo ga ljudje v velikosti podlahtnice. dogaja se v liliputu in brobdingnagu, omenja še neke druga ljudstva, skratka antropološka satira na človeško raso, prvič objavljena leta 1726. sicer mišljena kot otroška zgodba, menda.

precej sem zmedena nad celotno dogodivščino, med drugim, ker je res genialna, a hkrati blazno dolgočasna. najbrž me predvsem mede ravno to. da ne vem, zakaj mi ni všeč. na papirju je dobra, na papirju je porazna. komentarji drugih so malo mešano, nihče ni ostal ravnodušen. četudi je klasika, res ne vem, če imam potrpljenje za nov poskus. verjetno ne.