popolni umori
agatha christie - the perfect murders
da agatha christie obvlada že ptički čivkajo na vejah. to je tista nadležna pesem, ki se ves čas ponavlja. zaklad, ki ga držim v rokah, pa je višek vseh viškov. združene štiri prigode hercula poirota, če že ne najslavnejši, pa zagotovo najboljši, najbolj izvirni. vse, kar počnejo danes v vsaki kriminalki, najbo to knjiga, serija ali film, agatha christie je bila tam prva in zakoličila svojo zastavo. da se ji drugi lahko klanjajo, jasno.
the murder of roger ackroyd - prvoosebna pripoved dr. shepparda, ki skozi zgodbo deluje kot desna roka takrat že upokojenega detektiva z najboljšimi malimi sivimi celicami. roger ackroyd je zaboden/zastrupljen, z nekoliko zapletenimi odnosi s posvojenci, sinovi, zaročenkami. normalno se okoli denarja svet vrti, torej nastopa kot obezen motiv. vključujejo se tudi prej umrli, nekaj izsiljevanja, vaške čenče. predvsem pa poirot, ki nastopa kot tisti bedni tujec, ki ničesar ne ve, dokler ne udari po mizi in potem velikopotezno razkrije svoje vedno pravilne ugotovitve. najboljša stvari te zgodbe je sam krivec, na katerega pa res nikoli ne bi človek pomislil. razen moje male malenkosti, ki je prišla do suma, ne 100%, pa vseeno. bravo meni!
murder on the orient express - ta pa je res verjetno najbolj poznana poirotova dogodivščina, nazadnje smo si jo lahko ogledali v fantastični filmski zasedbi nekaj let nazaj. iztirjeni vlak, nekje na hrvaškem blizu slovenske meje, omejeno številko osumljencev, žrtev, ki si je svoje več kot zaslužila. primer je res eden boljših, predvsem zaradi res neverjetnih oseb. dodelanost zgodbe, dodelanost karakterjev, način, kako je vse izraženo, ne preko opisov in razlag, ampak iz pogovorov, mnenj samih likov. sami sebe dvignejo v obstoj. zapleten klobčič, ki ga hercule odlično razvozla in na še lepši način zaključi. svet namreč ni črno-bel.
murder in the mews - je samomor, je umor? kdo bi vedel? razen žrtve. in pa morilca, če ta obstaja. eden krajših primerov, z najmanjšim številom osumljencev in čisto svojim koncem. si zagotovo zasluži biti v zbirki.
hercule poirot's christmas - dobrodošli v družino lee. simeon lee, invalid, star, izbran s strani avtorice kot njena najbolj krvava žrtev. torej, s prerezanim vratom. na božični večer, v hiši, kjer ni bilo nikogar drugega, kot nedolžne sluinčadi in žrtvini otroci s svojimi partnerjimi. simeon lee je bogata baraba, ki je svojo ženo varal, dokler ji ni od žalosti počilo srce. ki se je odpovedal svojim otrokom, ali so se svoji otroci odpovedali njemu. če ne bi bilo denarja, torej. ki je obogatel z diamanti, ki je lahko čakal leta, da je izpolnil svoje maščevanje. kateremu je prekipelo? kdo je svoje maščevanje znesel nad njim? spet zaprti primer, omejeno število osumljencev, tokrat vsi krivi, a hkrati noben. primer, ki je tako kot v murder in the mews in the murder of roger ackroyd, zašel v zbirko zaradi svojega edinstvenega, nepričakovanega krivca. poirot pa se v tem primeru detektivskega dela loti z viktimologijo - kdo je bil žrtev?
*
odkrila sem trik. agatha christie poirotu vedno ob bok postavi drugega detektiva, zdravnika, naj bo kdor si že bodi. ta je glas razuma, glas povprečnega bralca, misli tisto, kar bi mislil bralec, vidi tisto, kar vidi in si misli bralec. ta pa nas gladko zavede, da skupaj z njim pademo na rit ob vsem, kar je v resnici videl in mislil hercule poirot. njegove male sive celice očitno res delujejo čisto drugače.