pod temno luno

graham winston - the black moon (poldark #5)

pridno napredujem s serijo o poldarkih, vsak mesec ena, v maju peta. zadnjih par se osredotoča na krajše časovno obdobje, samo eno leto. torej se zgodi manj stvari, ali pa so te manj napete, manj big deal. čeprav, če dobro pomislim - spoilers! - rešimo dwighta enysa iz francije, poslovimo se od tete agathe, zgodbo začnemo z rojstvom novega junaka, valentina warleggana, sina georga warleggana in elizabeth. ali pač? ker se vse skupaj konča z velikim dvomom, čigav je v resnici mali valentin.

nova bbc serija se vedno bolj oddaljuje od originala, predvsem v karakterjih. demelza ostaja pozitivna, samozavestna a ponižna, brata sta enako čudovita, ross jih sprejme z nekoliko manj navdušenja. vseh likov je v seriji nekoliko manj, zato tudi smrti posameznikov ne grejo ravno z roko v roki - henshaw ne gre v francijo, pustijo pa tam nanfana, enega od ranjencev iz časa kolapsa v rudniku. je pa na novo prisoten tudi sumljivi pirat, tholly, tega kar zvesto prikažejo.

*

najboljše od vsega v celotni knjigi (še kar jo obožujem, nič sprememb na tem področju) pa je zagotovo spremna beseda, uvod. napiše ga avtor, kratko in jedrnato, tako kot vse ostalo, kljub 500+ stranmi na knjigo. the black moon je bila namreč napisana 20 let po zadnji, warleggan. winston trdi, da ni imel nobenega namena napisati nadaljevanja, da pa ga je počasi in vztrajno začelo vedno bolj zanimati, kaj se kasneje dogaja s poldarki. zato je pisal. da je ugotovil, kaj se je zgodilo z junaki, dobrimi in slabimi. potem pa še ta časovni razpon. dvajset let kasneje peta, še dodatnih trideset jih bo vzelo, da bo izšla celotna serija. vav. predanost. vztrajnost. odnos. vav.