poezija vzhoda

rumi - skrivna glasba

nisem najboljša v poeziji. mogoče zato, ker mi ne leži. mogoče mi ne leži, ker je ne znam brati. mogoče je ne znam brati, ker je berem premalo. vem, da mi je nekoč bil všeč kette, takrat, ko sem poezijo še morala brati v šoli. ampak tudi takrat nisem bila kaj dosti boljša kot sem zdaj. vseeno se sem in tja potrudim. ko je poezija klasika, ko je dovolj majčkena in kratka, da lahko pretrpim tudi če je trpljenje veliko, kadar lahko knjigo držim v eni roki ... potem ima ta poezija dovolj kljukic, da jo preberem.

tudi rumija sem, predvsem na pobudo coelhotovega hipija, sufiji, derviši, ipd. skrivna glasba je bila izbrana, ker je na voljo v knjižnici šenčur in grem do tja lahko peš na lep sončen dan, ali pa kar tako, ko lih ne ščije na vso moč. ni v vsem veliko filozofije, včasih so stvari pač bolj preproste (mogoče mi pa poezija zato ne gre najbolje!)

slabih 190 strani dolga, s kratkimi, povečini komaj eno stran ali pa še to ne dolgimi pesmimi, vmes se skriva tudi abstraktna slika ali dve. rumi, perzijec (današnji afganistanec), musliman iz 13. stoletja, učenik, pesnik, filozof, teolog. mogoče eden preredkih, ki ga zahod ceni. tisti, 'pravi zahod', ne wanna-be-vzhod-zahod. rumi govori o globlji bolečini, resnici in iskanju, kot jo pozna običajni, predvsem ne-verni človek, kar je bilo vsaj meni precej osvežujoče. knjiga je dalje razdeljena na sedem skupin pesmi, vsaka skupina ima po okoli dvajset himn ali štirivrstičnic. skratka, precej.

saj pravim, poezija mi ne gre najbolje. klasik, malo drugačen od poznanega. vreden branja, kaj bolj globoko grem o poeziji težko. rajši imam kadar kdo koga ustreli. hm.