devetnajst let pozneje ...

j.k.rowling, john tiffany in jack thorne - harry potter in otrok prekletstva

kdor še ne ve, nisem prevelika fenica celotne franšize harry potter. sem bila, in prvih pet knjig je fantastičnih, na žalost pa so jo oželi in preprali, da je postala postarana, zmahana cunjica. začelo se je s filmi. od četrtega filma naprej nisem namenoma pogledala nič (od začetka do konca, mogoče sem se sprehodila skozi sobo, v kateri se je zadeva vrtela). predvsem pa se slog popolnoma spremeni od momenta, ko avtor začne pisati z mislijo, da gre zadeva na veliki zaslon. nenadoma postanejo pomembne druge reči, bolj površinske. zgodbo kot zgodbo je popolnoma uničil epilog. od rowlingove sem pričakovala nekoliko več mrtvih glavnih junakov. devetnajst let kasneje je torej nekaj, kar mi avtomatično naredi ogabno grimaso na obrazu. tako pač je.

ker pa moram kot pravi bralec preveriti, kje stvari res stojijo in ne soditi kar tako na lepe oči, sem se odločila zadevo vseeno prebrati.

prijatelji so imeli prav. zadeva je še večje razočaranje kot bi človek pričakoval. nenehno vračanje v preteklost, ne prav veliko originalne zgodbe. zlobec je še vedno mrlakenstein, točno tisti, ki je bil devetnajst let prej uspešno končan. kar je zgodbe, je osladna in ogabna. dialogi bedni, večkrat kot ne popolnoma nedokončani. dejansko - sploh na začetku zgodbe večkrat kot pameten pogovor dobimo didaskalije kot so: nenadoma se zamenja prizor. o, tenks. bedne informacije podane na beden način. sem si skušala vse skupaj predstavljati na gledališkem odru, mogoče mi fali dober kontekst. pa ne, ni pomagalo.

iskreno mi je škoda časa porabljenega za tole katastrofo. še dobro, da je galbraith ven dal novo zadevo.