tujci na zemlji

dr. john gray - moški so z marsa, ženske so z venere

dobra stara klasika, verjetno ena prvih, vsaj tistih bolj uspešnih, poznanih, tistih, ki so uspele prečkati več kot le eno mejo. moški so z marsa, ženske so z venere je nastala 1992 v ameriki, avtor dr. john gray je terapevt, zakonski svetovalec. kontekst je noro pomemben v tem primeru.

sama sem namreč avtomatično primerjala mars in venero s peasovima, njiju naravnost obožujem. tisti, ki so prebrali oba so mi vsaj enkrat komentirali, da je john gray boljši, ker je bolj strokoven. peasova sta totalna laika, ki sta videla luknjo in jo zapolnila. gray piše s svojega lastnega strokovnega področja, temu primerna je tudi vsebina. sama imam popolnoma drugačne vtise. medtem ko sta me peasova nasmejala do solz in vmes vrgla več kot le par koristnih informacij in podatkov, takšnih vsakodnevno uporabnih, sem se pri grayu počutila, kot da so stvari veliko preveč resne, preveč intenzivne. naprimer, pri grayu si pišemo ljubezenska pisma, ki jih potem preberemo naglas, medtem ko se držimo za roke in si ljubeče gledamo v oči. dan pred tem je en ali drugi partner zahteval ločitev. pri peasovih se smejemo šalam, zakaj ženske dejansko ne znajo tako dobro voziti avtomobilov kot moški (grdo posploševanje, ki ne velja za vse), hkrati pa izvemo, zakaj moški nikoli ne bojo vprašati za pot, če lahko poslušajo gps. nihče se ne ločuje, samo malo izgubljamo živce nad ljubljeno osebo.

hkrati sta mi bila peasova tudi veliko bolj uporabna v sami praksi. onadva sta na karikaturah prikazala napake enih in drugih, jih potrdila in jih pokazala kot v resnici ne tako zelo tragične, kot se nam včasih zdi. gray moške prikaže kot male otročke, ki jih moramo ves čas hvaliti, ta hvala in sprejemanje pa bosta iz njih izvabila vse lepo, dobro in zaželjeno, takrat bodo šele sami od sebe začeli delati vse tiste lepe stvari, ki jih ženske od njih želimo. sprehode po plažah ob sončnih zahodih, vrtnice kar tako, odnašanje smeti in kupovanje mleka sredi noči. če jim ženske namreč same od sebe rečejo, kaj si želijo drugače, potem je to kritika, neljubezen. v resnici govorijo, da niso dovolj dobri, da niso dovolj moški, in da bi raje imele nekoga drugega. po drugi strani pa si ženske želijo samo jamrati o svojih čustvih, od moških pa pričakujejo, da jih poslušajo. samo to. poslušajo. navodila moškim so torej jasna: bodi tiho in sem ter tja zamomljaj kakšen uf, mhm, ojoj, uboga ti. ženska se bo 'spucala', oni bodo heroji in vsi bodo srečni.

kadar koli moj dragi misli, da se mora introvert samo 'spucati', mu jasno povem, da to ni res. 'puca' se ženska pri prijateljici, ker (to se strinjam z grayem) punce avtomatično vejo, kako pravilno reagirati na jamranje. plus, precej se dejansko v resnici pritožujemo čez moške. poleg tega introvert dobro ve, kaj mora povedati in 'spuca' svoje misli, preden jih pove. ko nekaj pove, potem pričakuje, da se bo to poslušalo. samo že ve, kar govori, govori zato, da bo to informacijo dobil tudi drugi. in jo potem vključil v svoje obnašanje v prihodnosti. ne, definitivno nisem ena tistih, ki samo govori o svojih čustvih.

če bi kuhala večerjo in potem pospravljala, ob tem pa prosila svojega dragega naj odnese smeti, on pa bi mi rekel ne, ker trenutno gleda televizijo, no. sori dr gray, niti približno ne bom vljudno in dobre volje sprejela odgovora, revež moj bo najbrž dobil kaj v glavo. hvala bogu pa očitno nimam doma tako majčkenega dojenčka (vsaj ko govorimo o partnerjih ;)) da bi si moj drznil sploh pomisliti na kaj takega. midva že veva, da je treba skrbeti drug za drugega, da ljudje delajo napake, da je včasih treba te napake priznati, reči oprosti, zajebala, ne bi smela, pomagaj mi, da tega ne ponovim.

ampak to sva midva.

vseeno je nekaj dobrih točk, vključno s točkovanjem med parom, vključno s tem, da govorimo drugačen jezik in je treba stvari res dobro in pametno povedati, ne pa pričakovati, da drug drugemu beremo misli. dobro je potrdilo, da stare zamere slej ko prej pridejo na plano, da jih je treba prepoznati in se z njimi soočiti na prav način, se z njimi spopasti kot da so, to kar so. stare in nepredelane, ne nove in sveže. strinjam se, da je zveza enako podvržena letnim časom kot kraji, kjer živimo. vse je polno vzponov in padcev. naše reakcije pa so tiste, ki štejejo.