nora lutka

henrik ibsen - hiša lutk (nora)

tečaji norveščine so zaenkrat zaključeni, tudi v svoji 'imam malega dojenčka' omejeni obliki. torej samoiniciativno nadaljujem v slovenščini tam, kjer smo po norveško zaključili. pri nori. henrik ibsen, klasik, rojen 20. marca 1828 na jugu norveške, istega leta kot tolstoj v rusiji, umre leta 1906, le eno leto pred norveško samostojnostjo. napisal je 26 dram in eno pesniško zbirko, ter je bil po besedah sorojaka:

po eni strani velik duh, ki je neprestano stremel k pravici in resnici, po drugi strani pa egoističen in kompromisarski filister.

to je letelo na ibsenove bitke ženske enakopravnosti, ki se krasno poda naši temi.

hiša lutk je pri nas bolj poznana kot nora, kar mi je, iskreno, ena bolj zanimivih informacij. sami prevodi in priredbe ogromno povejo o kulturi, tako norveški kot slovenski, da o nemški niti ne govorim.

nora je mlada mamica treh otrok, torvaldova žena, nekoč hči svojega očeta, zdaj sirota. vzgojena v srednjem višjem razredu, narejena za hišno gospodarico, ki je bila v svoji še nekoliko mlajši mladosti precej razpisna. možek, ki jo vztrajno kliče škerjanček in veverička, si misli, da je razsipna še v sedanjosti zgodbe, kar pa ni čisto res. nora je namreč kmalu po poroki, ob času očetove smrti in moževe hude bolezni, vzela finančne zadeve v svoje roke in si sposodila denar pri prevarantu, sedaj pa mu denar počasi in vztrajno vrača. usoda je hotela, da je prevarant zaposlen pri možu, ki je ravno nastopil na novem položaju kot direktor banke, je izgubil vse in noro sedaj pridno izsiljuje. nora iz samega obupa ne ve, kaj narediti, hodi po tanki liniji ob robu samomora, se pretvarja, manipulira, išče pomoč tako ali drugače. torvald vseeno izve za hudobijo - nora je namreč ponaredila očetov podpis, da bi si denar lahko izposodila. s tem je na žalost v moža zagnala črn madež nemoralnosti, kljub temu, da mu je s tem rešila življenje. možek se odloči, da je to konec zakona, ta bo funkcioniral le še na videz, nima je več rad in vsekakor ni več primerna, za vzgaja njegove otroke. slučajno se zadeva reši sekundo po dramatičnem izpadu, torvald je naenkrat spet zaljubljen do ušes, je pa nora prišla do drugačnega konca. zakon na božični večer razpade, nora zapusti moža in svoje tri najdražje otroke, se vrne v domačo vas z namenom, da si najde delo ter odkrije samo sebe. s torvaldom prekine vse stike.

ko je drama prišla na svet, je nastala no, cela drama. polno kritike, ki ji je bil ibsen nad vse hvaležen, ravno zarade nje so namreč gledalci dirjali v gledališče, na lastne oči videti to izprijeno bitje, ki zapusti svoje mesto pod soncem - moža in otroke. v nemčiji je šla zadeva še dlje. glavna igralka je zahtevala, da se konec spremeni. torvald noro zvleče v otroško sobo, ta pade na kolena, zajoče ter spozna, da svojih otrok pa res nikakor ne more zapustiti. oboje je tragedija, nesrečen konec za enega ali drugega. v originalu je nesreča za torvalda večja, nora pa gleda luč in upanje na koncu tunela. v nemški verziji nora ostane na položaju, ki ji ga je namenila družba ter ga, na kolenih, sprejme. zanimivo mi je pozitivno sprejetje nore v sloveniji, nobenega zgražanja, nobene izprijenosti nore, še več, cela drama je poimenovana po njej, glavni junakinji, ne po hiški, v kateri družba vleče za njene vrvice. če nadaljujem bom zakomplicirala z vsemi vidiki in pomeni, naj vaše misli, ideje in všečke ostanejo vaše.

berljiva, s hitrim tempom, komična, dodelana, z jasnim sporočilom. včasih mi je všeč, če je sporočilo nekoliko manj jasno, so zadeve prikazane bolj sive kot črno-bele. pa naj mu bo, živel je pač v duhu svojega časa, moč besede pa vsi poznamo, eni bolj, drugi manj.