beri počasi, žveči počasneje

evald flisar - poglej skozi okno

dobre zgodbe naj bi bralca soočile z vsemi negativnimi, strašnimi mislimi in občutki. če se česa bojiš, če ti je ob čem neprijetno, potem potrebuješ nekaj, kar te stisne ob steno, v čarobni kot brez pobega. tam si se prisiljen soočiti z vsem hudim, če se le da moraš tudi zmagati, na koncu pa iz pepela poleteti lepši in boljši kot prej. včasih se to zgodi kar v resničnem življenju, tisto, ko ti pač prileti v obraz in nimaš kaj, upaš samo na dobre prijatelje, podporo, potrpljenje in srečen konec. še dobro, da je tu umetnost. večina umetnosti, vsaj tiste, ki se te zares dotakne, te popelje v fantastičen svet želja, sanj, vsega po čemer hrepeniš, pa mogoče dobiš, mogoče tudi ne. tista najboljša umetnost - zame so to napisane zgodbe - naredi še korak dlje. najboljša umetnost je tista, ki ni samo sanje, ampak tudi nočne more. veš, da niso resnične, pa so kljub temu strašne in polne razodetij.

flisarjevo pisanje obožujem, poglej skozi okno pa me je z močnim, ploskim udarcem spomnilo zakaj. zgodba je tako nabita, da sploh ne vem, kje začeti. pri hinavščini, ki jo vsak dan postrežem na pladnju? ali njeni metafori? pri tem, da smo vsi slabi? vsi dobri, a pripravljeni narediti marsikaj, če situacija zahteva? da smo vsi malo omejeni, zaradi nesrečnega dogodka ne razmišljamo več, slišimo samo glasove, ki nas ženejo? da niso vsi begunci teroristi? ali pač? spet metafora?

na faksu sem živela od seminarskih nalog, blestele so le tiste, ki so govorile o fikcijski zgodbi. žal mi je, da poglej skozi okno ni obstajala prej. vseh 12 nalog na leto krat štiri bi lahko govorilo o eni ali drugi temi, ki bi jo potegnila iz zgodbe, pa bi mi jih ostalo še neskončno število. ker pa je zdaj ne morem zaviti v racionalne, strokovne razlage, sem se prisiljena soočiti samo z lastnimi mislimi, čustvi, občutki. ki nikakor niso bili lepi. še vedno niso. še vedno polna dvoma, kdo sem, kakšna sem. kaj je prav, in ali si upam to tudi narediti.

bravo, flisar.