umazana skrivnost

tess gerritsen - jaz pa nekaj vem (rizzoli&isles #12)

tess gerritsen, ki je vsaj na začetku lovila rep jo nesbøju, je sicer ostala zadaj, sem pa vseeno njena velika ljubiteljica, očitno sem končno prišla do nadaljevanja serij o detektivki jane rizzoli in mrliški oglednici mauri isles. najbrž sta mi všeč zato, ker predstavljata tiste vrste žensko, ki ni ravno najbolj žensko običajna. maura isles, ki ji je všeč temačno, četudi tega ne bi nikoli priznala, in jane rizzoli, veliki borec, ki se nikoli ne počuti dovolj močno, dovolj pogumno, zato sebi in drugim točno to tudi dokazuje - da je dovolj pogumna in dovolj močna. okej, mogoče pa govori o bolj ženskih ženskah kot mnoge knjige, ki se osredotočajo na te ženske ženske. četudi lika nista tako zelo dodelana kot harry hole naprimer, sta dovolj zanimiva, dovolj globoka, da jih lahko prepoznam, uboji dovolj krvavi in srhljivi, da so več kot zanimivi, osebne drame se vpletajo ravno v pravi meri, pogrešam samo malo več o osebah na direktnem obrobju samih glavnih.

jaz pa nekaj vem je zgodba številka 12, vpletena je maurina morilska mati, prepovedana ljubezen z (katoliškim) duhovnikom danielom, celoten zaplet samega kriminalnega dejanja pa se vrti okoli nedolžnih in malo manj nedolžnih otrok, tisto zapleteno obdobje, ko bi morali biti nedolžni (ali ne dovolj pametni za zločin), pa so že freuda skoraj linčali, ko je govoril o nasprotnem. dobra je, tale zgodba. normalno spet več žrtev, brez serijskih ne gre, prva je umorjena neznano kako, že mrtvi ji izdolbejo očesna zrkla in jih pustijo kot na razstavi v njenih dlani. druga žrtev, spet umorjena neznano kako, že mrtvi vanjo ustrelijo puščice in jo potem prenesejo na vidno lokacijo. da nekdo nekomu nekaj sporoča, je torej več kot očitno. maura in jane s svojo tipično briljantnostjo rešita problem, ki pa tokrat morda ni najbolj zadovoljiv. ampak tudi to se dogaja, čeprav pričakujem vrnitev neke vsaj malo umazane osebe.