umazana zgodba

peter čeferin in vasja jager - sodni dnevi

vseh dvesto trideset strani se lahko prebere na dah, zgodba kar leti. svež vdovec, edvard melik (priznam, imena se rada lomijo na jeziku) se loti zadnjega primera v svoji (sklepam) uspešni karieri. slučajno govori o mladeniču tomiju klajnu, obsojenem umora svojega ljubimca/zaročenca, karla marona. ta je kar nekaj starejši, bogatejši, predvsem pa so ponapoti njegove korenine v obdobju začetka razpada jugoslavije. naj pustim konec bralcu.

tadej golob na hrbtni strani komentira:

napeta in dobro izpisana zgodba, pri kateri se ne sprašujemo samo, kdo je storilec, pač pa glede na avtorja tudi - kaj pa če je vse res?

sama se nisem spraševala nič od tega. iz nekega (hm, le katerega?) razloga sem pričakovala malo več pravniške kulture, slenga, dejavnosti. malo več vpogleda v to, kaj počne tak uspešen pravnik na takem položaju, s takšnim primerom. ker je ravno vdovec, mož pa ni bil zvesti in se torej spopada z demoni druge vrste, dobimo globino, na žalost pa ta ni ravno strokovne sorte. tudi tisti mafijski namigi in strici iz ozadja so tako plehki, nedodelani, vrtijo pa se okoli 'tega točno ne vem', da domišljija nikakor ne dobi vetra pod svojimi krili. bolj kot sodni roman, pravniški, detektivski, je to bolj osebna zgodba nekega človeka, ki se spopada s smrtjo svoje boljše polovice s tem, da se ponovno skuša zagnati v svoj vsak dan, namesto da bi se v resnici spopadel z bolečino in spremembo.

dobra zgodba, še boljša bi bila v dvakratni dolžini in malo več umazanimi podatki.