poldarkanje

winston graham - the four swans (poldark #6)

dvanajst let pozneje, z enim mesecem in pol zamude. zakaj? ker je otrok nehal spati v naročju, ampak spi ali v vozičku, v postelji ali pa sploh ne. po eni strani sem s tem dobila več izbire ali pa mi je možnost branje povsem odvzeta, ker pač šibava okoli. od branja poldarkov me je zavedla predvsem možnost izbire. čeprav sem se čudovito navezala na kindle, veliko bolj kot sem si mislila, da se bom, tudi če prej sploh ni bilo problema. nekako sva postala bolj eno, povsod z mano, kot medvedki z majhnimi otroci. ampak, joj prejoj, anja je noro pogrešala knjige. še zdaj jih. trdne, mehke platnice, šumenje listov, ko končam stran, s tem pa tvegam, da prebudim otroka in nadvse spustim pravi mali pekel v pokakani plenici. predvsem pa sem pogrešala tisti kup poleg sebe, ki se je nenehno spreminjal. všeč mi je opažati, kako se kazalo premika med stranmi, kako se ena knjiga fizično premakne iz kupa knjig, ki jih trenutno berem, v kup knjig, ki so že prebrane. všeč mi je, ko lahko naložim novo knjigo na kup 'beri zvečer', ko sem navdušena in polna pričakovanja že samo, ko se ozrem okoli sebe in vidim neskončni potencial. iskreno, ob kindlu tega pač ni. kindle ostaja iste velikosti, pa naj berem katero koli že knjigo, naj berem eno, dve, tri hkrati, naj bom na začetku ali na koncu 600 strani, fizično ne vidim nobene razlike. ne sodim knjig po platnicah, ampak uf, kako zelo so mi platnice všeč. prav potrebujem jih.

zato torej zamik od poldarkanja, kakor imenujem ukvarjanje s poldarki na takšen ali drugačen način. naj bo brskanje o zgodovini cornwalla, branje, gledanje serije, stalkanje igralcev in bbcja po instagramu. poldarkanja je več načinov, vsak pravi občudovalec pozna te vrste dejanj. načrt je bil prebrati eno knjigo na mesec, knjige so zajetne, pa ne preveč, da bi si zadala preveč, slučajno jih je ravno 12. šesto po vrsti, the four swans bi torej morala končati junija, ne pa sredi avgusta. no, brala sem jo po malo ves čas, samo bolj malo kot več. enako kot mi je manjkalo platnic in šumečih listov, mi je zdaj že kar malo kronično primanjkovalo poldarkov, predvsem zato, ker je ven prišla peta in zaenkrat zadnja sezona bbc nove verzije tv serije. peta sezona se kronološko odvija med sedmo in osmo knjigo, za to odločitev obstajajo dobri razlogi. osma knjiga se dogaja 30 let kasneje, torej trčimo ob precej drugačno obliko castinga. stari prijatelji so malo bolj stari (ross poldark 50+, naprimer, ne več komaj dvajset), na sceno pa, sklepam, pride veliko novih. serije sem pogledala prvi del, zakaj samo toliko? ker se ne morem odločiti, ali bi raje serijo ali bi raje prej prebrala vsaj še osmo knjigo, da si pustim presenečenja v bolj pisni obliki? kolebam in kolebam pa padam najprej na eno stran ograje, kasneje na drugo. naredila pa sem vsaj en dober korak v pravo smer in zaključila knjigo številka šest.

za kratko osvežitev spomina. poldark je knjižna serija angleškega pisatelja winstona grahama, med drugim je spisal tudi marnie, po njej je istoimenski film posnel nihče drug kot en in edini veliki hitchock. glavni junak je ross poldark, na začetku enaindvajset letni fantič iz juga anglije, ki se vrne iz bitke z američani, tiste po kateri amerika postane samostojen in neodvisen kotel vsega mešanega. ob povratku ugotovi, da je oče umrl (mati in brat že precej prej), njegova velika ljubezen elizabeth pa je zaročena z njegovim bratrancem, francisom poldarkom. štartamo torej leta 1783, nekaj let kasneje se ross poroči s kuhinjsko pomočnico, ki jo je pri trinajstih rešil iz rok nasilnega očeta, demelzo carne, poročeno nič drugega kot poldark. vasi v cornwallu se večinoma preživljajo z ribolovom, glavni prihodek pa naši junaki črpajo iz rudarjenja, vsak ima v lasti vsaj en rudnik, tako je tudi z rossom. precej se lovimo okoli ljubezenskih spletk, malo nam pod noge meče polena glavni antagonist george warleggan, super bogat bankir, ki mu ne moremo in ne moremo pobegniti. graham se je originalno odločil napisati le štiri romane, vendar ga je dvajset let po zaključku četrtega začela gnjaviti radovednost, le kaj se je zgodilo s poldarki in tako je nastalo še kar nekaj knjig, kot omenjeno več sto strani dolgi špehi. pri winstonu mi je najbolj všeč to, da so liki blazno sivi, črno-beli pa si gredo večkrat sami sebi v ogromno nasprotje. so živi, odlično izklesani. predvsem pa se jim lahko zgodi praktično kar koli. ross in demelza izgubita hčerko, francis se ponesreči ravno, ko jima z rossom spet steče, tako v prijateljstvu kot v poslovni sferi. elizabeth se poroči z nikomer drugim kot z warlegganom.

v šesti knjigi bolje spoznamo hugh armitagea, mladega oficirja, ki ga ross reši iz francoskega ujetništva skupaj z dwightom enysom. hugh se zatreska v demelzo, kako uspešno? uf. ne pozabite, pri winstonu se lahko zgodi kar koli. med drugim ross zmaga v bitki za sedež v parlamentu, torej se v naslednji rundi seli v london, dwight in caroline pa pričakujeta naraščaj. elizabeth uspe nekako zakrpati zakon z warlegganom (ta peša zaradi njegovega suma, da njun otrok ni toliko njun kot je njen in rossov, dolga zgodba, precej strani, enkrat drugič). četrti labod o katerem govori knjiga, pa se nanaša na ranjeno elizabethino sestrično morwenno chynoweth, poročeno s častitim osbornom withworth, napihnjenim pavom, s katerim imata enega sina, čudaški odnos z rowello, morwenino sestro, predvsem pa divji, burni odnos med moškim, ki živi za zakonske pravice in dolžnosti svoje žene, ter žensko, ki ga ne ljubi in se mu nikoli ne vda prostovoljno. kako imata torej sina? več o tem v poldark sagi.