neviden dotik

laura schroff in alex tresniowski - nevidna nit

lahko bi bila zgodba o bremenu belega človeka, dobrem dejanju uspešne ženske, ki je iz neznanega razloga rešila enajstletnega fantka, črnega, iz ulic new yorka. večkrat tako deluje. pa v resnici ni. knjiga, ki sem jo prebrala od začetka do konca brez da bi enkrat zajela sapo, ne ker je napeta, skrivnostna. ker je lepa, ker je tragična, srce parajoča, ne da bi to namenoma bila. ne razglablja v globine, ne opravičuje, ne razlaga, ne prosi. samo pripoveduje, eno žalostno zgodbo za drugo, eno resnično zgodbo za drugo. ne glede na to, kdo smo, iz kje prihajamo, vsak se lahko dotakne sočloveka, pa naj se tega zaveda ali ne. pa naj to naredi zavestno ali ne.

laura schroff je s pomočjo avtorja alexa tresniowskega povedala svojo zgodbo, o svojem izvoru, o svojem nasilnem očetu, predvsem pa je povedala svojo zgodbo o majhnem fantku mauricu, še enem izmed mnogih beračev z ulic, temnega, iz razbite družine, iz sobe polne drog, nasilja, nič upanja. vsak ponedeljek se odpravita na večerjo, stketa pravo prijateljstvo, podporo, upanje, razlog. laura na svoj način prikaže, kako zares sta si dva svetova različna, kako nekdo ne pozna pojma zajtrk, kosilo, večerja, ne zna uporabljati noža, in čisto zares še nikoli ni pomislil na vprašanje, kaj bo, ko bo velik. zanj je pretežko ugotoviti, kje bo naslednji dan dobil kaj hrane. laura se tudi sprašuje pomembna vprašanja. s tem, ko ga s sabo povabi na pravo božično praznovanje, z obilico hrane, z darili, potem pa ga vrne nazaj na ulico, mu zares dela dobro? ali pa mu samo pokaže, kaj vse mauricu zares manjka?

laura je brutalno iskrena in niti najmanj pridigarska. veliko dobrim zgodbam zmanjka ravno na tem področju, šele zdaj vidim, kakšna škoda s tem lahko nastane.