amerika pač

bill clinton in james patterson - kje je predsednik?

naslov knjige je predvsem čudaški - kje je predsednik? predsednik je glavni junak in hkrati pripovedovalec, nastopa v praktično čisto vseh poglavjih z redkimi izjemami, kjer se v pripovedi tretje osebe znajdejo naši zlikovci. razumem, iz katerega dela zgodbe so potegnili naslov, je pa bolj lovilec pozornosti bodočih bralcev, kot je primeren. po mojem skromnem mnenju.

potem sta tu še bill clinton in james patterson. za clintona mi je načeloma vseeno, najbolj neumen stavek v zvezi z njim bi najbrž bil, kako bo clintonova vodila državo, če pa še svojega moža ne zna? no, clintonove se pa malo bojim. patterson mogoče zna tista v knjigi z navodili napisana navodila pisanja knjig, ravno nekam visoko na moj seznam pa pač ne pride. mogoče zato, ker se preveč drži navodil, zgodbe so precej plehke in me zaenkrat še niso presenetile. tudi tale paše v isto kategorijo, sicer lepo berljiva, ampak nič posebnega. če seveda ne bi bilo zraven gospoda predsednika clintona, ki je lahko marsikaj podal iz prve roke (tudi tu ne pričakujte nekaj zelo posebnega).

o čem govori zgodba? o grožnji bodočega kibernetskega terorističnega napada. s strani koga? jah, seznam je dolg. v glavni vlogi in hkrati vlogi glavnega pripovedovalca se, kot omenjeno, znajde ravno predsednik združenih držav amerike. ta je boljši, pametnejši, natančnejši, hitrejši kot kdor koli, in to mislim dobesedno. ni predsednik, ker se obda z najboljšimi (to sicer se, ubistvu so kar vsi ves čas najbolši), ampak je predsednik, ker je najboljši. okej. naslov črpajo iz prvega dejanja, ki ga spremljamo tekom zgodbe - ta se sicer že začne pred samo zgodbo, smo bolj vrženi v vodo, pa naj plavamo, kar ni slabo, prej najbolj zanimivi del. predsednik duncan se namreč potuhne, preobrazi z malo več brade pa čepico in očali na obrazu, z razlogom navezati kontakt s teroristi (muslimansko skupino teroristov sinovi džihada). ti so nekaj dni pred zgodbo v torontu pokazali, kaj znajo, in to je le primer, le mala kapljica v morje, kaj lahko pričakuje velemogočna amerika. sinovi džihada niso povezani z nobeno državo specifično, so le vzhodnjaki, ki jim gre na živce vmešavanja vsega zahoda v to kar počnejo. citiram konec problema (ne pa konec knjige):

ohromljeni, ne ugonobljeni. toda to bi jim zadoščalo. veliko preveč opravka bi imeli s težavami na domačih tleh, da bi nas skrbelo za preostli svet.

niso nas hoteli uničiti. niso nas hoteli izbrisati z zemeljskega obličja. hoteli so nas samo tako hudo poteptati, da bi se umaknili z njihovega konca sveta.

naredite s tem, kar hočete, ne grem se politike, samo pravim.

pa žal mi je, če sem komu uničila konec, ampak saj vsi vemo, da je ameriški predsednik najboljši in vedno zmaga, kajne? skratka. sinovi džihada in predsednik, oziroma odpadnika sinov džihada in predsednik, ampak to še ni vse, sproti deluje tudi drugi zlobec, brezsrčna morilka, ta je z balkana, znana po tem, da mori tiste na najvišjih položajih, da ima 100% uspeh, ne vemo pa točno, kam spada. tako pravijo, iz njenih dejanj znotrja knjige, njene sposobnosti niso najbolj praktično razvidne. itak.

berite, pa boste izvedeli.

večkrat kot ne me epilogi razočarajo. pri rowlingovi so me, tukaj pa epilog ni nič drugega kot govor bodočega predsednika ameriki. in to precej direkten. rusi izgubijo diplomatsko imuniteto in so vrženi iz amerike. z opozorilom, naj se nehajo vmešavati v ameriške volitve. američanom je obljubljeno oh in sploh vse, so najboljši, vedno bodo zmagali, rusi naj se jih še naprej bojijo, kitajci tudi, z savdsko arabijo imajo (kljub teroristom) še vedno dobre odnose. koliko gre direktno o trumpu bi tud verjetno lahko razgljabljali. ali, če citiram epilog:

doletelo me je sicer nekaj kritik, češ da sem govor izrabil za promocijo svojega političnega programa, toda želel sem, da bi američani vedeli, kaj bi rad storil zanje, in hkrati pustil dovolj manevrskega prostora za delo z nasprotno stranjo.

tudi s tem počnite, kar hočete. mislim, da ameriških predsednikov ne berem več.