ne jamraj, naredi

davor boki - nimaš kaj

najprej sem ves čas razmišljala, pa kaj malemu ni jasno. to zato, ker je mali star 20 let in ima življenjsko filozofijo, ki jo sam imenuje nimaš kaj. sicer z nekaj uspešnimi projekti pod pasom, kar nekaj izkušnjami (tega ne gre tajiti, spremenil se fant pač je), med pisanjem knjige živi nekje ob obali (najbrž koper?), financira ga očka, sam pa klepeta z ljudmi in piše knjigo. filozofija nimaš kaj je preprosta, gre se za to, da se ne splača jamrati, pritoževati, biti ves čas negativen, s tem se zapleteš v nek začaran krog vsega slabega. vendar je v resnici še en korak dlje od tega. ne gre se samo zato, da se ne pritožuješ, gre se zato, da če ti kaj ni všeč, potem spremeni. ali pa se s tem ne obremenjuj več. to je hvalevredno. edino, kar me malo skrbi, je popolno nezanimanje za svet okoli sebe. ne glej televizije, predvsem poročil. potem ne boš vedel, kaj se slabega dogaja okoli tebe, pa se ne boš sekiral. auč. ne razmišljaj o politiki, itak ne moreš nič spremeniti. dvojni auč. politiko in poročila sovražim iz kar globokega dela srca, vendar definitivno ne morem sprejeti take poze. hočeš nočeš, svet se v resnici ne vrti samo okoli tebe, ljudje imajo odgovornost tudi do drugih, če ne bližnjih, pa verjami, svet te bo ujel slej ko prej. ne bodi nimaš kaj, raje naredi kaj v zvezi s tistim, kar te res tako zelo moti.

vredno branja, samo z zrnom soli, da mogoče stvari v resničnem življenju pač le niso tako zelo lahke, enostavne, enostranske. splača se kdaj pa kdaj pogledati tudi stran od ogledala. tudi kadar paziš, da vedno paziš tudi nase, ne le na druge.

glavno pa je, kako sem knjigo dobila v roke. imam namreč problem. če knjiga sedi pred mano, jo moram začeti brati. če me potegne, jo moram brati čisto zares. tudi ta je na žalost ležala pred mano na mizi, naročila jo je draga mati. najprej noro navdušenje, moja mati je namreč precej negativen, kritičen človek. smo že večkrat povedali, ampak takšna pač je. ali pa ne kritizira, samo daje koristne nasvete. ali pa se heca, potem ko vidi, da koristen nasvet ni bil lepo sprejet. res upam, da jo bo prebrala in iz nje potegnila vsaj osnovno poanto. nehaj kritizirati, nehaj biti negativec, nehaj jamrati. ali kaj naredi, ali pa naj ti gre to mimo glave. v resnici pa me skrbi, da se bo zgodilo tisto, kar se ponavadi s takšnimi knjigami velikokrat zgodi (v glavi imam trenutno najprej pet jezikov ljubezni). ljudje namreč narobe dojamejo lekcije, preusmerijo se, lažje je spreminjati druge, kot sebe. kar pomeni, da namesto da bi se ljudje naučili, kateri je npr ljubezenski jezik partnerja, ugotovijo, kateri je njihov ljubezenski jezik, in potem na veliko in široko to razlagajo naokoli. da bodo drugi lahko pravilno ljubili njih. tudi tukaj se bojim, bo podobna zgodba. namesto, da bi se kritik naučil biti malo manj kritičen, bo še bolj kritiziral druge, kako so kritični. grozen, začaran krog. mogoče bi pomagal delovni zvezek, kaj praviš, boki? tabela, notri pa si zapisuješ stvari kot so, danes sem pohvalila tega in tega na tak način. nasmejala sem se temu in temu. temu in temu sem polepšala dan tako in tako. saj razumeš, ne?