za redoljubneže
marie kondo - umetnost pospravljanja
če kaj, sem precej zmedena. po eni strani se popolnoma strinjam, nezavedno delam kar podobne zadeve. naprimer. kondo pravi, da moramo pozdravljati dom, naglas, z besedami, se zahvaliti predmetom, ker nam dobro služijo, čevljem, ker nas nosijo, torbicam, ker z nami nosijo naše breme. noro, kaj? po drugi strani ob težkih dnevih objemam podporni steber v moji sobi, ker zares, zares, noro zares obožujem mojo sobo, moj raj pod nebom, kjer se lahko sprostim, sem jaz, najdem zatišje pred neurjem, svoj mir in v resnici sem sobi za to močno hvaležna. objamem steber, srce sobe, ker cele sobe pač ne morem.
potem pa sta tu še dva glavna pravila, prvo: meči stran vse, kar lahko (oziroma, vse, kar ti ne prinaša veselja, z izjemami kot so obvezni dokumenti), drugo: vsaka stvar mora imeti svoj prostor v stanovanju, in to v omari, ne nekje na hodniku. iz slabih 50 kvadratov velikega stanovanja, sva se dva preselila nazaj v mojo sobo, sicer ogromno za enega, ne pa za kaj veliko več kot to. sploh ker sedaj nisva več dva, pridružil se nama je dojenček (ti imajo res ogromno stvari), in dva mačka. da stene res pokajo po šivih, pa naj povem, da moj dragi prihaja iz družine malih horderjev. vreča nudeljcev je skoraj tako velika kot jaz, olje kupujejo v kompletu, ne enega po enega. stran ne mečejo nič. od miz, stolov, posod, vreč, torb, malih ali večjih pripomočkov. po drugi strani prihajam iz družine, kjer se meče stran vse, med drugim večkrat v smeti roma lastnina, ki ne pripada roki-ki-meče. druga skrajnost. da bom po celi črti klonila pod tema navodiloma, je torej jasno. trenutna situacija me pač stiska. logiko najdem v njej, tudi če se iz le-te vzamem ven. če stran v enem momentu vržeš več kot polovico omare, potem imaš ne samo pregledno omaro, naenkrat imaš več reda, svetlobe, zraka. tak princip marie kondo uporablja do skrajnih mej. tukaj se zataknem. samo eno poličko knjig, ki morajo biti poleg tega zaprte v omari s čevlji??! nop. imam hobi. reče se mu branje. moj seznam knjig, ki jih trenutno berem, je daljši od tega. kolikor se lahko strinjam z njo v teoriji, ji v praksi ne morem in ne morem pritegniti. malo preveč zategnjeno, malo preveč obsesivno kompulzivne, malo preveč nečloveško za moj okus.
da je stil pisanja in torej branja ena sama muka, ji verjetno ne pomaga. ves čas se ponavlja, ne razlaga, podaja primere o ljudeh, ki so stran vrgli po 30 45-literskih vreč cunj. ????
sem pa se naučila vsaj ene pomembne lekcije, nekaj novega. kadar se česa težko znebimo, ker nam je luštno, ker smo vsaj malo sentimentalno navezani na zadevo, potem jo ponavadi skušamo predati nekomu drugemu v roke. predvsem mlajšim sorodnikom. to je narobe. naučila pa sem se tudi to, da je narobe sprejeti, samo zato, da ne bomo užalili. od sedaj naprej, nič več deponije. jes.
*
21.9.2019
nadaljevanje.
marie kondo sem najbrž storila malo krivico. še vedno stojim za besedami 'malo kompulzivne', temelji so okej, če jih v praksi prilagodimo resničnemu življenju. kjer pa mi je prej zmankjalo, je poudarek, da se tistemu, ki naenkrat pospravi vse, spremeni miselnost. spremeni se način mišljenja in s tem se spremeni način življenja. v resnici sem aplicirala nekaj idej v prakso in v resnici opažam razliko v obnašanju, v navadah, v mišljenju. ne nabiram, ne sanjam, ne sprejmem. v resnici veliko lažje rečem ne, veliko bolj uživam v malenkostih, v tistih malih rečeh, ki si jih zares želim, namesto, da bi imela veliko in na koncu imela samo veliko nečesa nepomembnega, nevrednega. vse to ni prišlo s trudom, z namenom- prišlo je iz tega, da sem vrgla stran obleke, ki so mi grde in jih nočem več. še pomembneje pa sta tisti dve vreči oblek, ki so mi bajno lepe, prekrasne, čudovite, drage, pa nikoli oblečene. ker ne vem, kaj z njimi, sem našla rešitev, kjer so srečne obleke in sem srečna sama. in zato bolj zbirčna od zdaj naprej. to ji dam.