distopično razočaranje. mogoče?

margaret atwood - deklina zgodba

margaret atwood ob boku z jamesom pattersonom in aaronom sorkinom. morala bi vedeti. govorim o seriji z naslovom masterclass. tam okoli 8 ur predavanj s strani največjih strokovnjakov s svojega področja, z različnih področij, od kuhanja, igranja (natalie portman), pisanja za tv, scenarijev, kratkih zgodb (joyce oates), pisanja takšnega in drugačnega, režije, pokra, astronomije, naravoslovja (jane goodall), itd. itd. sama velika imena, za niti ne tako velik denar. se splača pregledati. vsi trije zgoraj omenjeni imajo svoja predavanja. tistih nekaj del, kar sem jih gledala od sorkina so mi bila več kot fantastična, prava mojstrovina, v zgodbi, v samem načinu pripovedovanja, pri karakterjih, prisežem, razneslo mi je glavo in še nekaj dni sem napol lebdela naokoli. po tem masterclassu, je sorkin postal moj osebni mini bog. ostale, ki se pojavljajo v istem kontekstu kot pisatelji, takoj sumničavo gledam - mogoče so pa boljši, kot mislim. pri pattersonu sem že doživela svoje veliko razočaranje. samo da sem zanj vedela, da ima pod seboj gručo ghost writerjev, že to ga je malo sklatilo s stopničk. iskreno, od atwoodove nisem pričakovala nekaj takšnega. ne vem, kaj sem pričakovala. vse skušaj mi je samo en velik ne.

distopije in jaz že od nekdaj ne gremo in ne gremo skupaj. žal. potem so tu še ti američani (ja ja, tudi sorkin je američan, vem). pri njih sem sploh zbirčna zaradi fokusa. redko kdaj je fokus namreč zgodba. kot se sami radi delajo norca iz sebe, pri njih so pač vedno samo ta čustva. tudi pri deklini zgodbi ni bilo veliko zgodbe, je bilo pa precej veliko čustev, zgodbo si po koščkih lahko bolj vonjal kot okušal skozi vso to sentimentalnost. očitno nisem tip za to. potem je vse skupaj mejilo na perverzijo. ne da je s tem kaj narobe, mi je pa kmalu postalo jasno, da je glavna atrakcija ravno to - tista prikrita perverzija ljudi, da smo tukaj izključno za razmnoževanje, ne pa ljubezen, umetnost (kot je branje) in vse ostalo. kakor mi je bilo grozno dolgčas med petdesetimi odtenki, mi je bilo neprijetno pri tej. vse se je vrtelo okoli seksa - mož in žena, vmes pa razkrečena kolena ženske s skritim obrazom. tudi ostalo, ne tako zelo direktno. pa ne tak, ponavadi ga srečamo v knjigah seks, tak, malo zavit seks. kakor hočemo, to se prodaja. gledala sem trailerje, in ne, v resnici zgodba ni tako napeta, kar precej stvari, ki se zgodijo v samih predfilmih, se v knjigi ne zgodijo, kaj so šele storili, dodali v celotno priredbo. zadnje upanje sem vložila v epski, res epski konec. zadnjih deset strani dober konec. pridni bralci me razumete. in konec je bil res zanimiv, vsaj nekaj, končno se je zgodilo ogromno. na žalost ni bilo dovolj. iz nekega razloga zgodbi in vsaj zanimivemu koncu sledi epilog. ki zveni nekaj podobnega kot, in ja, khm, to je vse, kar imam za povedati. hvala. ob koncu govora. samo neprijetno je vsem. žal.

če koga slučajno zanima kratka obnova: po drugi svetovni vojni se nekje v ameriki (kasneje izvemo, da govorimo o zvezni državi maine, tam okoli new yorka), odvija postavljanje novega redu. nekaj v stilu stroge vere, nove vere. veljajo pravila svetega zakona, kjer čistih ras?, skupin, kjer se ustvarja nova hierarhija. nekje ne čisto dnu, ampak precej blizu, srečamo odfredo (žensko, ki je od freda, vidite?). za razliko od pravih žen, zakonsko poročenih, oblečenih v modro, so dekle oblečene v krvavo rdečo, na glavi nosijo ruto, ki jih hkrati skriva ter hkrati skriva svet pred njimi. vzgajajo jih tete, služkinje v hiši so marte, ekonožene so tiste, ki so ostale poročene z enim samim moškim in so izločene iz družbe, živijo po bolj starih pravilih. skratka. naloga dekel je zanositi, donositi in poroditi otroka v imenu neplodne žene. leži ženi v naročju medtem ko se otrok dela, otroka rodi sedeča ženi v naročju. ta otrok je potem od para, kateremu je pripadala. če ji v roku dveh let to ne uspe, zamenja par. ima tri možnosti. potem je izpadla. naša glavna junakinja je stara nekaj čez trideset let, je že poročena, na žalost z ločenim moškim in njen zakon je torej v očeh vere neveljaven. imata tudi otroka, pet let je bila stara, ko so skušali pobegniti, jih pri tem ulovili, ji odpeljali hčer, o možu pa sploh nič ne ve. pripovedovanje zgodbe začne pri polkovniku in njegovi ženi sereni joy, njenem drugem. imela, ima tudi mater in prijateljico moiro. vsakemu se dogaja nekaj novega v novem političnem redu. ni nujno, da tudi v resnici vemo, za kaj se gre.

skratka. čustvena distopija. žal.

p.s.: to pišem na dan izdaje nadaljevanja, v originalu the testaments. najbrž je ne bom prebrala, nikoli ne reci nikoli. moja radovednost ne pozna meja.