z mafijo

mojca širok - pogodba

o pogodbi sem slišala precej različne komentarje, mogoče še najbolj do sedaj. od zaljubljenosti v novo najljubšo knjigo od vseh na celem svetu, do zmedenosti, do mlačnosti, truda ob prebiranju, do tega, da je marsikdo ni niti dokončal. tekmovala je za priznanje kersnika, zgubila zaradi belo se pere na devetdeset. je pa dobila nagrado modra ptica, nagrada mladinske knjige, ki je knjigo tudi izdala. bi povedala, s katerim od mnenj se strinjam, pa ostajam enako zmedena kot prej.

mojca širok je dopisnica, novinarka rtv slovenije iz rima, že je pisala o sicilijanski mafiji. tema ji je torej poznana, pisana na kožo. pogodba namreč govori o italijanski mafiji, kraj dogajanja je v glavnem rim, ena od glavnih protagonistk je novinarka. drugi je normalno detektiv, potem pa je tu še cel kup šefov iz različnih področij, od novinarstva, policije do politike. sam zaplet je brutalen umor enega od odvetnikov, potem je tu še izgubljena glava na avtocesti, pa pretepena prostitutka iz nigerije.

da bralec ne ve točno, kdo je črn in kdo bel, kdo igra za naše in kdo proti, to je vse prav, še več, je zaželjeno. zgodba pogodba bi na žalost potrebovala vsaj tri malo bolj špehaste kose, da bi bralec lahko ne samo sledil, ampak si mogoče vsaj zapomnil obraz z imenom, bog ne daj celo pozicijo, delo, in to, na kateri točki je bil nazadnje, ko smo ga srečali. v zgodbo se vpleta dvajset let, deset let stara zgodba, vpletajo se drugi kraji, drugi policaji, stare ljubezni. ne da bi bila rasist, ampak meni so vsi isti. šok, ko naš na koncu sploh ni naš, sploh ni več šok. je samo zmedenost in čakaj, kdo je že to? pa brskanje za nazaj in dvomi, če v resnici bereš o pravem človeku.

v resnici se bere hitro, te dobro potegne noter, sploh začetek je fantastičen z vsakim stavkom in povedjo. potem pa se zabrišejo tiste meje med kdo je dober in kdo slab, pa mi ni več preveč všeč. se je pa avtorica kar odkupila z bajnim koncem. v resnici ne vem. mogoče je pa to njen namen.