petnajst let od gimnazije

harlan coben - ne odnehaj

bralno, predvsem si jo bom zapomnila zaradi načina pripovedi. glavni junak je nap (napoleon) dumas, ki se petnajst let po tragediji še vedno sooča s smrtjo brata dvojčka, njegovega dekleta, istočasno pa je izginila tudi napova deklica, maura. pripoved je zanimiva, ker nap zgodbo direktno pripoveduje svojemu mrtvemu bratu, pripoved je soočanje. nap hkrati ni tipičen črno-bel karakter, ki se velikokrat pojavi v vlogi glavnega pripovedovalca, ko si avtor noče umazati rok, in je moralno brezmadežen, pa hkrati poln napak, ga pa velika ljubezen na koncu pripelje do popolnega spoznanja o tem, kako biti še bolj popoln. sploh ne. nap je, no, kreten. ki zakon jemlje v svoje roke (o moralnem mačku na koncu enkrat drugič). njegov odnos do vsega je, no, 'jebi-veter', pardon izrazu. je lahkoten, zabaven, svež, drugačen od večine poznanega, vsaj ko se pride do prvoosebnih pripovedovalcev. bo ostal v glavi, se mi zdi.

zgodba se začne, ko se na kraju zločina najdejo maurini prstni odtisi, umorjen je policaj rex, slučajno je nap policist in hkrati bivši gimnazijski sošolec tako od pogrešane maure kot od mrtvega rexa. nap se poda na pot raziskovanja s prijateljico ellie, prav tako sošolko iz gimnazije. skratka, precej se vračamo nazaj v preteklost, mentor policist je oče mrtvega bratovega dekleta, dodatni umori skozi knjigo so ravno tako povezani s srednjo šolo pred petnajstimi leti. srečamo skrivne helikopterje v skrivnih bazah na skrivnih lokacijah, odkrivamo stare videokasete, skrite značke skrivnega kluba, itd. itd. časovni okvir dogajanja je le nekaj dni, prav velike napetosti pa bralec ne dočaka. zanimivo, to že, polno zank, vprašanj, raziskovanj, nekajkrat zadržiš sapo, od samega vznemirjanja pa knjiga ne po letela po zraku. kot se rado dogaja, na žalost.

trenutno najljubša cobenova, ni ji pa še prav veliko na spisku. še.