... za nočne more

leila slimani - uspavanka

nekatere zgodbe te preprosto pritisnejo na prave točke, leilina uspavanka je ena od tistih zgodb. prvi rdeči gumb je bil zame prvi stavek: 'dojenček je mrtev.' kot netipična pripoved ne razvozlava zgodbe, umora, zapleta kriminalnega dejanja za nazaj v običajnem smislu. ne spremljamo detektiva, ki sprašuje in odkriva. bralec sam je hkrati detektiv, predvsem pa je nekdo, ki spremlja vsakodnevno življenje skozi leto in pol dolgo druženje, ve, kako se bo to druženje končalo, pa je popolnoma nemočen. to zame ni samo en rdeč gumb, temveč kar cela zbirka zaporednih cifer, ki sestavljajo smrtonosno kodo. jedrska je poslana na pot. v svoje identifikacijske probleme se bom spustila samo na hitro - tudi sama sem sveža mati, ki je ambiciozna, in ne želi celega svojega sveta vrteti izključno okoli otroka. hočem službo, kariero. slaba mati, ki svojega otroka želi predati nekomu drugemu v vzgojo in skrb, ker se noče popolnoma odpovedati sama sebi. razumem myriam, mati dveh otrok, da ju je predala najboljši varuški, kar jih je. razumem pa tudi šokantni prvi stavek o mrtvem dojenčku. razumem, da ti sesuje svet. ampak to je nekaj, česar ne veš, dokler ne veš.

uspavanka je torej ne ravno prijetna zgodba o mladi francoski družinici, ki vpleta cel kup družbenih vprašanj in problemov, vse od migrantov, birokracije, sodobnih stisk modernih žensk, kako imeti hkrati vse. postavlja vprašanja osebnih mej, ki si jih postavimo sami s svojimi dejanji in odločitvami, osamljenost starejših, ki ostanejo sami, ki ne zmorejo in ne znajo živeti v hitrem tempu novega sveta, sveta, ki ga niso poznali, ki se ga niso naučili, znajo pa marsikaj drugega, veliko podcenjenega. tudi stil pisanja in način pripovedi mi pašeta, kot res dobra, kvalitetna klasična sonata, v pravem ritmu, v pravi melodiji, ravno prav mola, da je stvar še vedno zlovešča, s primesjo takšne običajnosti, da ostaneš vpleten, ne pa odvrnjen od zgodbe.

myriam in paul, adam in mia, varuška louise. začnemo na koncu zgodbe, s tragedijo, dvema mrtvima otročkoma, sanjsko varuško - več kot to - louise, idealna, takšna, ki skrbi za otroke cele dneve, kuha, pospravlja, uči, dela čudeže, na koncu pa zabode svoja varovanca. potem se vrnemo na začetek zgodbe, o novi mladi družini, mii, deklici, ki uresniči sanje myriam in paulu, francoza, ona temna, za razliko od varuške, ki je bolj arijske sorte, že tu so vloge zamenjane. myriam je odvetnica, predana, garaška, briljantna, paul dela v glasbeni industriji. kmalu se jima rodi še sin adam, myriam se počasi meša od sramu, da v življenju ne počne nič drugega, kot da skrbi za svoja otroka. vstopi louise, starejša, drobcena gospa, mož mrtev, hči domnevno pobegnila v najstniških letih na jug francije, vedno težko bitje. louise je padla z drugega sveta. ne samo, da je ukrotila divjo mio, da otroka jesta spodobno (kdor ve, ta ve o čem govorim), myriam in paul se polno posvetita svojim karieram, tudi tukaj ve, kdor ve, kako zgledajo kariere danes, od jutra do noči pa še malo čez. louise brez problema, pospravlja, kuha, vzamejo jo celo s seboj na dopust. vendar ima drobcena gospa probleme v zasebnem življenju, na katerega ne myriam, ne paul, ne otroci ne pomislijo. da ima nekje dom, da ima nekje dolgove, da ima nekje strahove iz preteklosti. včasih je kaj res predobro, da bi bilo res.