želve čisto do konca

john green - turtles all the way down

prvič sem ga spoznala preko tiste njegove glavne, the fault in our stars. pričakovala sem jok, in uf, sem dobila dozo joka. prebrala sem jo v šusu, od jutra do konca, se utopila v žalosti, potem pa se spravila ven na vroče poletno sonce in se zamotila z branjem kingovega mačjega pokopališča, vse zelo namenoma. samo zato, da bi prišla malo k sebi. potem sem gledala vloge, prebrala vse ostale knjige, dobila močan občutek za to, kdo john green v resnici je. turtles all the way down je nekaj, kar sem pričakovala malo s strahom zaradi pričakovanja joka, malo s strahom v pričakovanju, da bo yet another john green (in to je res), malo s pričakovanjem velikega razočaranja.

piše namreč za young adults kategorijo, to sem, se bojim, že prerasla in mi malo zmanjka, da bi res uživala v zgodbah. ampak john green se osredotoči na še malo manjšo skupino. osredotoči se na tiste mlade odrasle, ki nekako odpadejo iz velikega, zabavnega najstništva navijačic, pijančevanja, ljubezenske drame. tudi to je v zgodbah, normalno, ampak zbledi v ozadje nekega drugega, bolj življenjsko perečega problema. tfios nam predstavi dva lika, deklico in dečka, najstnika, oba bolehata za rakom, oba bosta le s težavo dosegla odraslo obdobje. kaj boš bil, ko boš velik? nerelevantno. obrne življenje, obrne prioritete okoli. turtles all the way down nam predstavi najstnico azo, njeno prijateljico daisy, ter izbrano ljubezen davisa. aza se bori z mentalno ujetostjo, da ne rečem boleznijo. ujeta je v strašne misli o mikrobih, ki živijo v njenem črevesju, boleznijo, za katero lahko v resnici zboli, zaradi katere lahko v resnici umre, krivi so ti mikrobi. zveni malo ogabno, malo nadležno, ne? v resnici aza ni edina. v resnici je to resen problem, s katerim se soočajo najstniki povsod po svetu, ne znajo razložiti, ne znajo povedati, ne znajo se povezati z nikomer, ker jih čisto zares, v resnici zares, nihče ne razume. razen morda lika v knjigah, ki se sooča z istim problemom, pa naj bodo mikrobi v črevesju ali ritualno umivanje rok. davis ima samo še očeta in brata, oče je finančni mogotec, ki bo vse svoje imetje predal najprej tuatari (kuščar, ki to ni), ne pa svojim otrokom, ga išče policija pa je nenadoma izginil. davis je torej na tem, da postane sirota z mlajšim bratom, ker si je oče umazal roke. na žalost otroci velikokrat dobijo po glavi posledice grehov svojih očetov. daisy je naspidirano, genialno, a precej revno dekle, ki se odloči dobiti denarno nagrado, najti davisovega očeta in rešiti svoje finančne probleme. ko rečem finančne probleme, mislim resne probleme, do tega da živijo z družino v dejansko premajhnem stanovanju, da nima računalnika, nima avtomobila in mora več časa preživati v službi kot v šoli. so še hujše oblike, se strinjam, ampak daisy v resnici hodi po robu revščine, proti njej se bori na svoj mogoče ne najbolj etičen način. rdeča nit zgodbe so spiralaste misli mlade aze, kogar zanimajo kompulzivni problemi najstnikov, joh green lepo pove, mu je vredno nameniti svoj čas.

john green ostaja zvest samemu sebi, z globokimi problemi, globokimi mislimi, s čisto površinskimi vsakodnevnimi pogovori, dejanji. na način, na katerega v resnici niti ne pomisliš, dokler nisi noter. bi pa razmislila v kakšen turoben dan se podajam ob branju tega lepega negativnega.