alan ford

alan ford - alan ford teče častni krog (vodič po razstavi)

medtem ko eni vzdihujejo nad lepšimi časi slovenije v njenem jugoslovanskem obdobju, drugi žvižgajo v ravno nasprotno stran. hvala bogu smo zdaj svobodni, in jaz lahko napišem hvala bogu (recimo). sama imam precej manj travm iz obdobja pred rojstvom (ali vsaj pred zavedanjem). nisem poslušala ne enih ne drugih grozljivih zgodbic, čeprav sem iz ata zvlekla o njegovih poskusih pobega v avstralijo. ampak v naše zgodovine se politika načeloma ne vpleta tako direktno. še več. tudi na morje nismo hodili na hrvaško, ampak v grčijo, turčijo, po bavarskih gradovih, pa na šolto, kjer so bili lastniki avstralci in so se z nami otroki pogovarjali v angleščini, ne hrvaščini. jezik obdobja srbo-hrvaščine mi je znan manj kot nemščina, še dobro, da sem imela latinščino pa lahko ugibam iz konteksta. alan ford mi je znan samo zato, ker smo ga omenjali na predavanjih, branje in podobne debate. nisem ga brala, ne vem, ali ga je bral kdo v preteklosti, če bi bil tak vav, bi ga najbrž že kdo omenil?

kot ambivalentni kulturologinji, ki močno, močno pogreša predavateljske klopi, sem se odločila, da si alana forda sposodim v knjižnici in preberem. dobila sem v roke tole knjigico. sto petdeset strani risbic in prispevkov vseh vrst bralcev, umetnikov, profesorjev, z eno samo ključno točko. alan ford jim je praktično oblikoval življenje. brali so ga, živeli so ga, dihali so ga, praktično govorili so samo v citatih, brcali so konzerve (ker menda je to počel alan ford), ni da ni. zdaj vem vse o alanu fordu, alana forda pa še vedno nisem prebrala. v italijanščini spisan in zrisan strip o komičnem james bondu, ki je največji uspeh doživel na balkanu (nihče se ne slepi, da je k temu prispeval predvsem prevod, prevajalca nenada brixyja štejejo kot tretjega avtorja) ima originalno samo 75 zvezkov. naprej so prevzeli drugi, pa ni več tako dobro, pravzaprav mu je šlo navzdol že ves čas, hkrati pa je ostajal zvesto idealen. forda je gradišnik prevajal v slovenščino, gradišnik mi je všeč, me še ni razočaral, menda ni razočaral niti tistih, ki so ga prvič brali v slovenščini, tisti, ki so forda poznali bolj hrvaško govorečega, pa ne morejo sprejeti drugega jezika.

alas.

zdaj vem, kar se vedeti da. med drugim vem tudi žalostno dejstvo, da alana forda najbrž nikoli ne bom prebrala, vsaj ne z istim navdušenjem in občudovanjem, kot so ga brali v času bajne jugoslavije. zamudila sem čas, zdaj je samo še fosil, na podlagi katerega lahko sklepam, kakšno je bilo meso, pa barva kože in peres. sem bolj otrok harryja potterja, pa pokemonov, novohlačnikov, če dobro premislim. ne vem, danes imamo vsi vsega tako ali tako preveč, pa nič ne znamo ceniti.