neimenovano

mihaela margan kocbek - mesto prevar

mihaelo margan kocbek poznamo sicer najbolj kot sanjsko žensko. mislim, da se je to dogajalo kakih 15 let nazaj. vmes ne morem izbezati iz spomina nobenega primera, kjer bi se ime še omenjalo, je pa zdaj praktično povsod. sodeč po zahvali na koncu knjige je avtorica organizirala prireditve, se poročila, imela otroka, pisala kriminalko, vmes pa poznala ravno prave ljudi, ki so poznali prave ljudi, da so njen manuskript dobili na mladinski knjigi, voila. zgodba je končana in vsi so živeli srečno do konca svojih dni. sam marketing je imela knjiga naravnost fenomenalen, od turneje po celi sloveniji, podpisovanje, snemanje celih mini kratkih reklamic/filmčkov (me ne bi presenetilo, če bi dejansko nastal film po knjižni podlogi). cel kup sličic, knjiga potuje po svetu (da je vse objavila sama avtorica, me je v resnici presenetilo samo na začetku). zadeva je vzletela zelo po holivudsko. kljub vsemu, kriminalka, in to slovenska, res me veseli, da smo se končno podali v te vode, zaenkrat ostajam pozitivno presenečena in navdušena. poleg tega je knjigo objavila mladinska knjiga, ni izšla naprimer v samozaložbi.

mesto prevar se dogaja v popolnoma fiktivnem mestu, z nekoliko domače zvenečimi imeni ulic, to pa je tudi to. imena naših glavnih niso slovenska, imamo namreč emilijo kroun, ki jo ujame greg, sodelavec, pa njeno najboljšo prijateljico melani. natakarjem je ime noel, enemu od mafijozov je ime mihajlo, drugi je leone. smo v dobi globalizacije namreč. emilijin mlajši brat je v preteklosti izginil, zato normalno začnemo s primerom, kjer izgine prvi otrok, kmalu za njim pa še županov sin. da bo vse lepo s pentljo povezano. na žalost se primera mlajšega brata komaj dotaknemo, namesto bolečine, jeze, predanosti, strahu, itd. itd. se em osredotoča predvsem na sodelavca grega, ki spi z njuno šefico, vseeno pa mu oči nenehno uhajajo k njenim kratkim krilom. sama dela na policiji, zadolžena za pr in birokracijo. med reševanjem primera 'kdo je ugrabil županovega sina' se po pravilih srečamo s še eno tragedijo, ljubezenskimi zapleti, razpleti, malo smo skupaj, malo narazen, nikoli pa ni vse črno-belo. živeli so srečno do konca svojih dni, razen tistih, ki niso preživeli.

kljub izjemno splaniranem, a prisiljenem marketingu in ostalim kiksom v zgodbi tistih pisateljev, ki niso pisatelji, sami ljudje, ki hočejo objaviti knjigo, se zgodba bere kar tekoče. liki so dovolj preprosti, da niso že zapleteni, ne otežujejo po nepotrebnem, da se brez okusa juha gladko spusti do želodčka. bi rekla, da je knjiga za na plažo, s cel kup ljudmi naokoli, da smo ravni prav instragramabilni, nekje notri v knjigi pa v resnici z enim očesom zunaj na okolici, zraven pa še izgledamo kot da nam je več do česa bolj zanimivega, kot so lepi nohti, zarjavela polt in naslednji lepotec, ki pride mimo. vsi zmagamo.