močvirka, dotik in človeška bližina

delia owens - tam, kjer pojejo raki

še ena, ki jo je v branje predlagala celo holivudska zvezdnica! itak. to je pa obvezno branje, sploh če gre lahko lepa platnica tudi na instagram, skupaj z lepimi nogavičkami, pa dekico in šalčko, iz katere omamno diši.

tam, kjer pojejo raki je hitro poletela na top petih knjig vseh časov. vsaj pri meni. zgodba ima vse, kar dobra zgodba potrebuje. karakterji so naravnost fantastični, obožujem vse po vrsti, z vsemi napakami, malenkostmi, sanjami. kya, naša glavna, zmaga po celi črti. način pripovedovanja je kot pesem, tista od rakov najbrž. odličen ritem, odličen stil, ravno prav preprost, da se bere z lahkoto, pa tako dobro spleten, da lahko občudujem vsak stavek posebej. preplet preteklosti in sedanjosti, njuna združitev. končno sem spet našla zgodbo, v kateri sem uživala vsako sekundo, komaj čakala, da lahko spet berem, istočasno zanalašč brala čim počasneje, samo da bi trajalo. tudi dolžina je idealna, lahko bi jo brala takoj še enkrat.

kraj dogajanja je severna kalorina, zda. ob obali, bolj točno, v močvirju ob obali. naša glavna junakinja (v vsakem smislu te besede) je šest letna kya, ki jo na samem začetku zgodbe zapusti mama. njo in njene brate, sestre, očeta. počasi tudi sorojenci pobegnejo, en za drugim, od pijanega, nasilnega očeta. končno, ko jima gre skoraj na dobro, kyi pobegne tudi on. preden zapolni prste obeh rok, ostane sama na svetu, vse skupaj v šoli preživi en dan. družina, učitelj, zavetje, starš, prijatelj, ji postane močvirje. kya se bori proti stereotipom 50 in 60 let prejšnjega stoletja. stereotipom proti ženskam, proti revnim (nezapisanim, brezposelnim), proti ne-belcem. postane močvirka, tista osamljena čudakinja, dvija, neukročena. ki jo hkrati hočejo vsi moški, pa če samo zato, da lahko povejo, kako dobro je biti z divjo, neukročeno. prijatelj tate jo nauči brati, sama se nauči kuhati, si priskrbeti dovolj denarja za osnovni živež, pomaga ji tudi črnski par, ki ji nosi oblačila, ki jo tolaži ob prvi menstruaciji, ki jo varuje pred vsaj nekaj napadi zlobne, zaprte kulture.

hkrati beremo o umoru chasa, vaškega priljubljenega fantiča uspešne družine, športnika, poročenega z mično, svetlolaso mladenko, najdenega v močvirju. najdenega mrtvega, brez dokaza umora, uboja, ali nesreče. dokazi vodijo kamor hočemo, da vodijo, najlažje je obsoditi močvirko, tisto nerazumljivo čudakinjo. konec para srce, kakršen koli je že.

vem, da komaj čakam, da jo berem v drugo. najbrž bo samo še boljša.