udarec z dlanjo

yuval noah harari - 21 nasvetov za 21 stoletje

'le malo verjetno je, da bosta na svetu zavladala mir in sožitje, ko bo začelo redno meditirati osem milijard ljudi. spremljanje resnice o sebi je namreč zelo naporno. tudi če bi vam nekako uspelo prepričati večino ljudi, naj poskusijo, bi mnogi hitro popačili resnico, s katero bi se srečali, v nekakšno zgodbo z junaki, barabami in sovražniki - ter našli resnično dober izgovor za vojno.'

harari je dober, tako kot je dober plosk udarec dlani po licu. je strogo iskren, direkten. zanj je svet zapleten preplet črne in bele, namesto sive. pove kot je, pove, kot si misli ena stran, samo da je njegova misel neolepšana, nezakomplicirana, nerazložena, je črno na belem preprosta. seveda se vernik prepričanja s tako strogo izjavo ne bi nikoli strinjal. ampak potem pove nasprotno. šele takrat se zaveš, da ja. v resnici je tvoje mišljenje v resnici tako zelo omejeno napačno. samo da si sproti lažeš, prikrivaš, izmišljuješ, se vlečeš ven iz nestrpnosti, neumnosti, nevednosti, pristranosti. še pa še. harari je depresiven, res ima težke misli. o preteklosti, o sedanjosti, o prihodnosti. vse je ena sama tema, ki se nikakor ne more dobro končati. ljudje bi lahko kaj naredili, pa z njegovimi besedami ne smemo podcenjevati človeške neumnosti. haha. dokler se ne zaveš, da govori tudi o tebi. če se zaveš, seveda. niso vsi sposobni spoznati samega sebe, svojih misli, svojih občutkov. ne da bi zraven našli zgodbo, s katero bsi vse skupaj dobro zapakirali v opravičila.

res je dober, ni kaj. še zdaj ga premlevam.

harari za razliko od knjig za samopomoč ne govori o dobrih mislih, ki kot magnet vabijo dobre misli iz vesolja. če bom le verjela dovolj močno, potem se lahko vse zgodi. na tej točki bi najbrž spet dobila pekoče darilo na lice. harari ni bs nakladanje z namenom, da napiše knjigo (ker to zdaj vsi hočemo), da proda knjigo in polepša svet. no okej, na koncu je namen izboljšati svet. samo je tako črnogledo iskren, da v resnici ne vem, če lahko to naredim. če hočem ohraniti naravo, potem sama nisem dovolj. celotno človeštvo mora stopiti skupaj. in no, harari me je naučil, naj ne podcenjujem človeške neumnosti (v resnici je človeštvo še bolj neumno, kot sem si mislila že prej. zdaj v ta skupek padem tudi sama).

nekako pa ta hararijeva teža ne deluje zaviralno. ne deluje obupano. deluje v obliki spirale, ki se konča v tem, da človek mora zares najprej spoznati sebe, popraviti sebe. svoj um, svoje misli, in čustva. ne na nek poduhovljeni način. šele ko bomo prišli nazaj do osnove - kako čutim jezo, zakaj čutim jezo in kaj naredim, ko čutim jezo - šele takrat se bomo lahko predebatirali nazaj na vojne. šele ko bomo nehali razmišljati o velikih, globokih, zapletenih zgodbah, ampak se bomo spraševali o osnovnih čustvih vsakega posameznika, šele takrat bomo lahko naredili spremembo. vojn ne bo ustavila filozofija, ustavilo jo bo razumevanje 'vojaka, ki kriči v mukah, pretepene in zlorabljene ženske, otroka, ki se trese od strahu'.

končno knjiga za samopomoč, ki ne govori samo o sebi, govori o človeštvu. ki se ga reši tako, da spoznamo sebe. včasih tudi z dobrim, ploskim udarcem z dlanjo.