ko postanem

michelle obama - becoming

predstavljajte si veliko, široko, počasno reko. mogoče je ovita v meglico mrzlega jutra, mogoče je vroče poletje, z bregov se vanjo meče mladina, kriči, se smeji. reki se ne vidi ne začetka, ne konca, plavanje na drugi breg se priporoča le najmočnejšim in najpogumnejšim. nekaj takšnega sem videla čez celo branje michelline avtobiografije. knjiga se bere počasi, leno, komaj se zazna kakršno koli premikanje. kar pa ne pomeni, da je branje dolgočasno. ravno nasprotno. je mogočno, je nabito z idejami, dejanji, realnostjo. michelle piše strogo objektivno, pravilno, preprosto. ni filozof, ne razglablja o čustvih, ne išče simpatije, pomilovanja, ne kuje se v zvezde. michelle je ženska besed in predvsem dejanj, zagnana, pridna, strukturirana, objektivna, natančna. vsekakor ni popolna, vsekakor ji ne uspe vse na prvo žogo, po naravi brez dlake na jeziku. ne vem, če me je že kdaj kdo tako zelo navdušil, čeprav dvomim, da je to njen cilj. najbrž vsaj malo.

svojo biografijo razdeli na tri dele: becoming me - ki se osredotoča na otroštvo, najstništvo, študentska leta. becoming us je drugi del, od trenutka, ko je spoznala baracka obamo, do poroke, ustvarjene družine, iskanje smisla, identitete, pravega poklica namesto pravniške službe, pa vse do kampanje. zadnji del - becoming more - se osredotoča na življenje v beli hiši, začne se z zmago na volitvah. tukaj pripoved postane veliko bolj politična in pazljiva. o možu pove le tiste osebne trenutke, skupne večerje, barackovi obiski šolskih predstav njunih otrok. o politiki načeloma pove bolj malo. osredotoča se na svoje podvige, zastavljene in dosežene cilje, zmagah, izgubah, jezi, ponosu. tako kot se je trudila vsak dan znova in znova dati prednost družini (beri: hčerkama), se tudi v pisanju osredotoča na družino, na osebno. še vedno pa ostaja brez dlake na jeziku. na trumpa pokaže s prstom in mu direktno pove, da mu nikoli ne bo oprostila rasizma, s katerim je spodbujal druge k nasilnim dejanjem in ogrožal njeno družino. ravno tako zaključi, da se nikoli več nima namena vrniti v politiko. verjela je, da je politika pokvarjena, še predno se je vanjo vključila (ne tako zelo prostovoljno), danes to verjame še bolj.

to pa je niti približno ne ustavi, da bi se na svetu borila za spremembe, tako na širši ravni, črno na belem, na papirjih, zakonih, odločbah, uredbah, kot s svojo vlogo, svojim vzorom, v mislih, besedah in dejanjih.

zgodba michelle obame ni samo zgodba, ki bi jo morali prebrati čisto vsi. je obvezno čtivo in kos papirja, ki bi ga morala pod seboj čuvati čisto vsaka streha.