ljubljančani brez dela

lara paukovič - malomeščani

drugi roman lare paukovič se podobno kot prvi odvija na ljubljanski sceni, spet smo tukaj na domačem terenu, z domačimi družbenimi problemi, samo da grejo tokrat malo globje. problem ene, tokrat anje, se enostavno prenese na problem širše družbe, ne le mladine, ne le mlade ljubljanske študentke. čeprav hrbtna stran obljublja dobro ubesedno, pa sama primera ne bi opisala ravno s temi besedami. še vedno tekoče in hitro, je tukaj problem po mojem skromnem mnenju preveč naštudiran.

kako se obnaša današnja buržoazija? (teli ljubljančani, ki mislijo, kaj so, pa so še vedno cela vas za new york). potem sledi cel kup alinej, ki se jih preprosto vrže noter v tekst, brez pravega konteksta, brez prave dostave. anja govori o praznini, o brezbrižnosti, o večvrednosti. brez problema prizna brcanje škafa za pomivanje tal, samo zato, ker ji gre na živce čistilka, ker je grda in ima isto ime. govori o manipulaciji, laganju, prikrivanju, dobri riti v x pregrešno dragi znamki hlač, čevlji so vedno z imenom proizvajalca, nikoli po barvi in obliki. anja je grozna oseba, to nam na pladnju odkrito postreže kar sama v prvoosebni pripovedi. hkrati pa je anja strašansko introspektivna, gleda in gleda vase, razmišlja, se preučuje. cel kup stvari ne pove na glas, cel kup stvari se ne pove njej naglas, ampak ona vseeno 've', kako stvari stoji. pripoved bi bila najbrž vsaj stopničko bolj dodelana, če ne bi bila anja hkrati pripovedovalka in glavna oseba. glavna oseba nikoli ni vsevedna, sploh, če ima toliko pomanjkljivosti. res pa je, da v tem primeru zgodba ne bi bila tako zelo udarna, anje niti približno ne bi sovražili toliko, kot jo.

je devetindvajsetletna asistentka v marketinški firmi, samovšečna, nesrečna, samska. živi v lastnem stanovanju na viču, pol si ga je kupila sama, drugo polovico so ji kupili starši. zaplete se v 'tepokličemkobopijaninpotreben' odnos z bojanom, kitaristom v bendu, ki prodira v tujino, predvsem anglijo in je torej po definiciji zares dober in slaven. bojan je že v zvezi s klaro, znan po številnih ljubicah, nikoli ničesar ne obljubi, razen tega, da se bo anja z njim res imela lepo. ob tem cilja na seksualno lepo, moški idiot, katerega svet ne preseže konice tistega pač, kar nosi v hlačah. on, ali pa to, da ga ne more imeti, anji povsem zmeša glavo, ne funkcionira več tako kot bi morala, kljub zavedanju, da je vedno najlepša v sobi, počasi izgublja samozavest. za vse, ki imate radi bolj umazano pa mali namig - spusti se celo v trojčka z bojanovim prijateljem. zveza, ki igra tako kot bojan poje (ali igra na kitaro, način, ki ga hrbtišče knjige opiše kot patriarhat), se zaključi takrat in tako kot anja hoče, dokler ne naletimo na zadnje presenečenje. ženske konec koncev le nismo tako nemočne, kot moški zakladi skriti v hlačah mislijo.

če se vam moj pregled zdi vsaj malo vulgaren pa prosim, preberite knjigo. potem se lahko pogovarjamo naprej.