kresnik 2019

bronja žakelj - belo se pere na devetdeset

ožeta kot nekoč fino mokra krpa. belo se pere na devetdeset je dobila nagrado, bere jo čisto vsak in čisto vsi, čakamo v vrstah, obupamo in kupimo, potem pa čakamo na dovolj časa, da se ji posvetimo, tako kot se zagre.

prvi občutki: hm, okej, zanimiv stil pisanja. bo šlo. po slabih petdesetih straneh ti začne najedati ta stil pisanja, malo si sit kratkih spominov in upaš, da ne bo vseh dvesto šestdeset strani istih, ker potem si res samo malo zmeden osebek.

kar naenkrat pa, bum. pa se začneš zvijati (to velja predvsem za tiste, ki v resnici nimajo pojma o čem knjiga govori, razen materi, in nekje nekaj o njeni smrti, pa nekaj o raku). stil pisanja ostaja isti in kar naenkrat ga razumeš, kar naenkrat si ga želiš ohraniti. potem pa se spet umiri in ti gre spet malo na živce, ampak pozor! ne za dolgo. ker bronja nas ožema od enainpetdesete strani vse do konca.

ne bom povedala o čem se gre, 'take stavke brez vsebine je težko poslušati'. bom pa dala nasvet iz srca: vročo čokolado, toplo dekico, paket robčkov (ali dva, odvisno od količine smrkanja med običajnim jokom), telefon na off in cel dan nikjer nikogar, razen tebe in bronje. ne moreš zgrešiti.

katarza zagotovljena.

če bereš po malo in po malo, ti ne obljubim, da se ti ne bo stil pisanja zameril (močni občutki zbledijo preden prideš do umirjenih trenutkov), ne obljubim, da ti ne bo vse skupaj prevelika depresija. ker zgodba temna je zelo.