pi*ke in pamži
adam kay - tole bo bolelo
preden sem uspela prepričati mati, zdravstveno delavko (nisem potrebovala več, kot da sem dvignila in rekla, lej, to je ta!), da se splača nabaviti zgoraj prikazano knjigo, sem že nekaj mesecev čepela na čakalni listi v knjižnici, ta se je premikala počasneje od slovenskih železnic. nikamor in nikamor. na, pa jo imam.
potem sem začela brati. in ugotovila nekaj. te knjige verjetno nihče ni prebral od začetka do konca. malo so listali, zavrteli strani in prebrali tisto eno ali dve nezgodi opisani, se zahahljali nad človeško neumnostjo (kot da za to potrebuje človek knjigo), potem šli dalje in mogoče čez kak teden ali dva spet preleteli druge naključne strani. ker kako je to lahko najljubša knjiga KOGARKOLI meni ne bo nikoli jasno. dobro, konec je okej in res naredi odličen, udaren zaključek, nekaj, kar mora nujno biti izrečeno. to pove na resen, ne-mene-jebat-način. za razliko od preostalega dela.
razumem, da je stand up komik. razumem, da moram vzeti v zakup težave s prevodom in da ni vsa krivda na adamu kayu. ampak ne vi mene, model je samo ogaben, vulgaren in nikakor nikoli ga s takšnim odnosom ne spustim ne do moje cuze, fuflje ali kakršnega koli tiča, kurca mojega dragega. besedni zaklad namreč ni izjemen, je samo prostaški in ostane na nivoju zgoraj naštetih. odnos je še hujši. dobro, ne pričakujem od zdravnika, da mu bo dejansko mar za uboge bolnike (aka stranke, tudi prostitutke jih imajo). je pač preutrujen, preslabo plačan, kar nekaj teh je res neumnih (recimo tisto, ki ne dobi kondoma prave velikosti, ker misli, da se obleče tudi jajčka). zgodbe so smešne, povedane pa na tako žaljiv način, kot da je - pozor pozor - dohtar, ki misli, da boga za jajca drži. kljub temu, da kar nekaj zgodb o neumnosti leti na nesposobne sodelavce.
jokala nisem niti enkrat (naredila sem samo, oh bogi, čisto na koncu, ko pove razlog odpovedi od zdravniškega poklica). nasmejala sem se mogoče dvakrat, zato ker ljudje res dajejo neumna imena svojim otrokom. večino, večino časa sem ostala zgrožena, z obrazom gnusa in fak, kateri idiotizem pa jaz zdaj to berem.
*
in ne. nisem popolna nerazumna in nepoznana v vodah zdravstvene sfere. precej družinskih vej se je podalo v zdravstvo, četudi ne ravno dohtarskih vod, kar pa mi doda ravno prav, da dodam svoje. razumem, res. od malega spremljal pogovore očeta (šoferja) in matere (delavke na urgenci) o razno raznih nesrečah na cesti, človeka boš povozil samo enkrat pa nikoli več. vidim paniko na maminem obrazu vsakič, ko moj otrok kihne, ker je ravno prejšnji teden imela primer šest tednov starega otročka, ki na žalost dlje od kiha ni prišel. vem, kako je, ko se vrne zvečer domov, v divjem joku, ker je bila poklicana na kraj prometne nesreče, pijan voznik v mlado dekle, enake starosti kot jaz, enaki lasje. dekle so oživljali, pa ni preživela. pa govorim o medicinski sestri. tistih, ki delajo vštric z zdravniki brez elegantnega naziva, z veliiiiko manjšo plačo, z manj odgovornosti pa zato z več intimnega kontakta z bolniki, pa naj si misli kdor koli si že misli kar koli. sestra je tista, ki bo človeška, ne dohtar, ki bo gledal karton in štel simptome. nič bati, imam tudi kontakt v pravih zdravniških vodah (v poklicni smeri nekako vedno prispem v projektih z zdravniki, ne vem, zakaj, nimam ego problema pa se me ne bojijo?). zdravniki garajo, vem. zdravniki nosijo odgovornost kot redko kdo (če sploh kdo). vem pa, da ne velja to za vse zdravnike ves čas. vem, da je hudo in težko tudi marsikomu drugemu v nezdravstvenih vodah. vem, da vse po vrsti jebe birokracija in sistem. nihče pa nikoli ni dovolj plačan za delo, ki ga opravlja.
ampak dajmo fant, ne prodajaj se mi kot ginekolog in porodničar, aka tisti, ki se ukvarja s pičkami in pamži. ne kupim. sploh ne. najprej odrasti, potem se bova pa pogovarjala.