sporočilo sem

markus zusak - odposlanec

končno zgodba, ki me spet pusti brez besed.

z markusom zusakom imam prav zanimivo prvo srečanje. živela sem v avstraliji, pregrešno dragi, financirali so me ne-bogati starši, knjige sem si vnaprej poslala v ogromnem zaboju. ravno zato, da me ne bi mikalo zapravljati denarja za nekaj ne tako zelo nujnega, kot so knjige. potem pa se na policah v trgovini imenovani coles (naš špar, mercator) znajde knjiga z naslovom the book thief. ime me je mamilo in mamilo, nekaj mesecev sem hodila samo zato v trgovino, da sem jo gledala, razmišljala o imenu, razmišljala, kaj pa če vseeno, ena res ne more tako zelo škoditi. knjiga je zmagala, seveda je zmagala. predvsem zato, ker je prišla cimra domov in mi začela pripovedovati o tej knjigi, ki jo je gledala, s tem naslovom, pa je takoj pomislila name, to je knjiga, ki bi jo res morala imeti. mogoče sem potlačila spomin, ampak trenutno verjamem, da mi jo je dejansko kupila. knjiga me je izbrala. potem sem začela brati. koncept zgodbe - druga svetovna vojna, o deklici, ki beži v zgodbe, v knjige, v napisane besede, predvsem pa, daleč najboljši del sploh kadar koli v kateri koli knjigi, pripoveduje smrt. toliko dobrih reči izreče ta smrt, toliko stavkov, ki me po skoraj desetletjih še vedno priganjajo.

smrt reče: it kills me sometimes how people die.

komu ne grejo kocine pokonci ob čem takem? od takrat je zame markus zusak eden velikih, strah in spoštovanje mi vzbuja, kot čisto pravi bog.

pa se lotim odposlanca, tokrat v slovenskem prevodu, s čudovito naslovnico. z veseljem sporočam, markus, ostajaš visoko na kraljevskem prestolu.

tokrat zgodbo pripoveduje navaden smrtnik (ali pač?), ed kennedy. devetnajstletni fant iz sydneya (ojla!), po poklicu taksist, ima matko, ki ima njega za ničvredneža in bednika, ima tri prijatelje, marvina, skopuha, tragično zaljubljenega, ritchieja, hipija, ki živi na sociali, namen ima delati nič in se imeti fino, ter zadnja, pa ne najmanj pomembna, prijateljica audrey. perfkektno bitje, ki spi z vsemi, razen z edom, njega ima namreč rada. zgodba se začne v banki, med ropom, na tako komičen način, da komaj verjameš, da se res dogaja.

oboroženi ropar, nesposoben je.

to vem jaz.

to ve on sam.

to ve vsa banka.

to ve celo moj najboljši kolega marvin, pa je sam bolj nesposoben od roparja.

rop bolj kot ne ponesreči eda spremeni v junaka, junak pa na dom dobi igralno karto, karov as, na njem pa trije naslovi. naš junak najprej ne ve, v kaj se podaja, počasi se odloči sprehoditi se do naslovov, kamor ga pošilja igra. po prvi karti, po millie, pa sophie in edgar ulici, sledi križev as, pikov, srčev, joker. dojemljiv, brihten, predvsem pa pripravljen rasti, sprejeti izzive in se dvigniti nad nivo lenega, brezupnega, predvsem pa brezsmiselnega junaka.

kdo je v resnici pripovedovalec, kdo je v resnici pisec zgodbe? kdo pošilja ase? tud zusak spet obrne navadno zgodbo v pravo zgodbo, tisto, ki bi jo lahko pripovedovala smrt. ed je namreč poosebljena vsakdanjost. če se lahko tip, kot je on, dvigne in naredi, kar je on naredil za vse te ljudi, morda to lahko naredi kdorkoli. morda lahko vsak preseže svoje sposobnosti.