hešteg basic bitch saga

eva mahkovic - na tak dan najbolj trpi mastercard

nisem fen kratkih zgodb, nekako ne vem, kaj naj s knjigo kratkih zgodb, ne morem je prebrati od začetka do konca naenkrat, to je samo kaos. poezija je tudi tam nekje - kaj z vsemi pesmimi, na koncu sem bolj kot ne samo zmedena. nimam facebooka, twitterja, na instagramu caption z več kot dvema vrsticama in pol ne berem (razen, če si brooke fraser, potem jih preberem večkrat). da bi šla brati zbirko facebook statusov? vem vem, govori se o tej knjigi še pa še. mogoče, nekega dne, poleti na morju, ji dam par minut, če mi potegne mi, če ne ne. potem je knjiga praktično sama vkorakala skozi moja vrata in ostala na kuhinjski mizi. naslednji popoldan sem imela slabo uro čakanja pred sabo, kar pomeni nič konkretnega, resnega dela, pa se pretvarjajmo, da sem na morju. po slabi uri sem šla po otroka v vrtec, potem pa še do dveh zdravnikov v dveh različnih mestih. knjigo sem vseeno skončala še isti večer.

najprej me je skrbelo, da bo preveč buržuazna, ljubljanska, postmoderna in tričetrt besed niti razumela ne bom. nekje na sedmi strani sem bruhnila v smeh. potem sva z evo postali najboljši prijateljici (tega najbrž ne ve). dober dan kasneje se mi še vedno divje vrtijo možgani.

tako iskreno, tisto, iz dna srca privlečeno, javno objavljeno, živo spisano, kost, kri, meso in koža, tako resnično, boleče, direkt v srce. stil pisanja, čeprav zastrašujoč od začetka, hitro postane domač in udoben, lahkoten, da ji dovoli prenesti vso tisto kilažo.

ne bom rekla, da se z vsem napisanim strinjam, bi pa zagotovo cenila nekoga, ki se pozna tako dobro, ki si upa priznati tudi svoje napake, ki se odkrito spravi na druge (pa zna kritično presoditi, zakaj), ki me navdihuje, kljub (ali pa morda ravno zaradi) svojih mnogih (plehkih?) felerjev.

fenica. bi še.