zapleteno je

sally rooney - pogovori s prijatelji

prvi roman sally rooney je z mojimi izkušnjami njen drugi roman, normalni ljudje. pozitivno presenečena nad preprosto, miljonkrat slišano zgodbo, povedano na zanimiv, svež, zares zares dober način, z enkratnimi liki, videni malo manjkrat kot zgodba, pa vseeno ne čisto originalni, ampak zares zares oprijemljivimi, večplastnimi, dodelani liki. mogoče ne ravno najboljša milenijska avtorica sploh (milenijci smo vseeno še kar mladi, dobre zgodbe pa zacvetijo šele na stara leta), ampak ja, ni slabo.

potem sem se lotila še prvega, kar z navdušenjem nad njenimi krasnimi pleteninami. pletenine sem dobila, to je res. je pa na žalost ubila veliko drugih krasnih, pohvaljenih lastnosti. dobro dodelani liki? originalen način pripovedovanja? poznana zgodba, ampak način, to šteje. ne več, močno sem se uštela.

pogovori s prijatelji in normalni ljudje sta tako zelo kompleksno identični, da so liki praktično copy-paste, stil pisanja pa tudi. še vedno je dobra, ena boljših, ampak preveč blizu preveč nahitro preveč istega preveč na kupu. spet sledimo isti zgodbi o 'zapleteno je' paru. tokrat je glavna samo ena junakinja, frances. njeno bivše dekle, bobbie, skupaj nastopata v branju poezije, ki jo piše frances. spet razdrta, polna napak družina. novinarka, fotografinja melissa, v katero se zatrapa bobbie in nick, melissin mož, ki postane francesin ljubimec. zadeva je spet on in off. frances je spet tiste sorte, ki težko ljubi (bolj pravilno, ljubi ampak težko pokaže), ki se jo težko ljubi, ki si prizadeva bolečino, da bi bolečino druge vrste lažje prenesla. še več, spet gremo na izlet v tujino, sredomzemlje, v bogato hišico prijateljice od prijateljice. spet pišemo, spet se politično udejstvujemo, razmišljamo, čisto zares, sranja na vzhodu, pa feminizem, kapitalizem, komunizem in marksizem. skoraj bi lahko čutila copy-paste pogovorov med liki.

dobra. ampak brez problema bi lahko obstajala samo ena od njiju in svet ne bi bil nič bolj reven zaradi tega.