blodnik po istri

agata tomažič, tamara langus, teja kleč - ne sprašujte za pot

zares, iz vsega srca si želim, da bi mi bil blodnik po istri všeč. istra, tisto nekaj malega grdega sredozemeljskega morja in kopnega, ki ga nihče v resnici ne mara, pa se vsi tako zelo zanj borijo. koncept treh prijateljic, ki raziskujejo izgubljeni dragulj, pišejo bolj ali manj resnične prigode in si pri tem jemljejo več ali manj umetniške svobode.

a kaj, ko najbrž nisem prava tarčna publika. knjiga je sicer dobila nagrado knjižnega sejma 2019, je že našla tiste, ki jim je pihala na dušo. kljub skorajšnjim tridesetim, sem zanjo najbrž premlada, vzgojena v premalo nostalgični družini. nismo počitnikovali v istri, nobenem delu (sem šla v kolonijo novi grad, pineta, in to kar trikrat), ne obujamo časov na jugoslavijo (ne dobrih, ne slabih). moji starši so bili stari 20, ko je jugoslavija razpadla dokončno, dobrih 10, ko je umrl njen veliki junak. tudi stari starši so podobni, če že govorijo o preteklosti, je to osebna zgodba, politika je bila, kakršna je že bila, meni so zanimiva dejanja, misli in besede, nabritost, iznajdljivost, sanje in želje, osebne, ne velike družbene. veter o dobri, stari jugoslaviji mi gre čez glavo, ne da bi mi zmršal en sam las aha prepoznanja, identificiranja, kolektivnih spominov. vici o jovanki in titovem ptiču? nimam pojma, res ne. ne gane me, vse skupaj je samo čudno. nezanimivo, govori se o nečem, kar ne poznam in me iskreno, ne zanima nekaj zelo. govorimo o nekem drugem času, ki je ravno dovolj časa mrtev, da me ne gane, pa si samo želim, da bi že preboleli in se premaknili naprej.

mogoče je to samo sebično mišljenje nas, mladih, ki se ne zavedamo, kaj imamo in zato tega ne moremo ceniti. bolj globoko v politiko pa ne vem, če se mi da. zaradi zgoraj omenjenih razlogov. mogoče ste vi manj sebični.