devetdeset let ms. marple

agatha christie - umor v župnišču

ker človek od nekje mora črpati navdih, se pač pridruži knjižnemu klubu. recimo naj bo to klub agathe christie. delno zato, ker so pridni, aktivni, navdihujejo, letos pa jim pomaga še dejstvo, da mineva točno 100 let, kar je na svet pogledal prvi hercule poirot. če nič drugega, potem je to zame dovolj. v praksi biti član kluba izgleda tako, da človek prebere eno agatho christie na mesec. sami so izdali kartico z nasveti in idejami (npr. hercule poirot v maju, knjiga, ki je bila v kratkem pretvorjena na veliko platno v aprilu, itd.itd.). dodali so še kronološke sezname poirota, gospodične marple, zgodbe, ki jih je napisala christiejeva kot mary westmacott. čisto na koncu so nam pokazali kartico z nasveti, kot so si jo izpilili sami. kartica je na voljo tukaj, priporočam pa brskanje po celi strani. sama se je še nisem naveličala. ker sem precej domača (gor rastla s poirotem, praktično), sem se odločila za gospodično marple. da mi bo stvar lažja in ker obožujem sezname, ki jih lahko obkljukam, grem kar po vrsti.

prvi. umor v župnišču. župnik, naš pripovedovalec začne zgodbo z velikim sovraštvom do polkovnika protheroa. omenjeni polkovnik se nekaj večerov kasnej znajde mrtev, ustreljen, očiten umor, kar v pisarni nam že znanega župnika. najprej je vedno obtožena žena, ali pač? žena, druga po vrsti, mlajša, ki se nikakor ne razume s pastorko, hladno bitje, je dan pred smrtjo moža najdena v vročem objemu z vaškim umetnikom. najde ju nihče drug kot naš župnik, len clement. kdo je torej kriv? javi se kar nesrečni ljubimec, lawrence redding. on torej nikakor ni, pričanja se ne ujemajo, zgodbe se ne ujemajo, nekoga čuva. ko vdova zve, da se je javil ljubimec, se seveda javi tudi ona. ona je kriva, kar je spet čudno, torej je nedolžna, samo čuva nekoga. kdo je torej kriv? pripovedovalec je upravičen do sodelovanja pri preizkavi, ljudje mu zaupajo, konec koncev pa se je zločin zgodil v njegovem domu, tudi to mora nekaj šteti. gospodična marple se pojavi kot soseda, očividka, predvsem pa opravljiva stara gospa, neporočena devica, ki torej nima ničesar boljšega delati, kot vohuniti za drugimi in delati nezamišljive sklepe. še dobro, da obstajajo tudi stare neporočene opravljivke, ne samo da ponudi krivca s svojo teorijo, pomaga ga tudi ujeti.

moram priznati, da je morilec nepričakovan, sploh na tej točki, mogoče se bom izverzirala v trikih in enačbah. všeč so mi telefonski klici preko centrale, dejstvo, da ljudje hodijo povsod peš, ker so avtomobili vseeno redki, da se ne pogovorimo takoj z ženo, da reve ne bomo po nepotrebnem vznemirljali. všeč mi je, da so gospodje gentlemani in torej so njihove besede nekaj vredne, dame pa gospe, in torej ne delajo po nepotrebnem panike, ne lažejo, ne izsiljujejo, ne kradejo, predvsem pa ubijajo bolj s strupom kot pa pištolo. všeč mi je, da je marple samo stranski junak v celotni zgodbi, pripovedovalec nikakor ni vsevedna, tretja oseba. gospodično marple vidimo z vsemi predsodki, velikokrat napačnimi, družbe. to pa je ponavadi tisti edini atribut, ki ga imamo nad piscem, ena stvar več, ki jo vemo. da ima gospodična marple skoraj vedno prav, in da se v resnici splača prisluhniti, kaj imajo stare vešče za povedati.