štiri oblike človekovega vedenja

thomas erikson - obkroženi z idioti

rada berem laično-psihološke knjigice, vendar se mi hitro zatakne, ker nisem popoln laik. nekaj strokovnosti imam pod pasom, predvsem pa imam v eni roki večno naučeno kritiko vsega (tenks, fdv. hec, iskreno cenim). hitro me znervirajo preveč grdo posplošene teorije, kjer v resnici ni čisto tako. še bolj me matrajo teorije, kjer najdem več izjem kot pravil, ali ki delujejo samo v določeni družbi v določenem času, pa še to le v majhni skupini znotraj te družbe (tudi za to je kriva fdv šola antropologije, kjer se išče univerzalije, vse ostalo pač pride in gre).

thomas erikson je laik, podobno kot sta barbara in allan pease. samo, da erikson dejansko ima firmo, kjer svojo teorijo (niti ni njegova, kar pridno obrazloži) izvaja v praksi. mene je dobil že na začetku: da si želiš razumeti družbo, sebe in posameznike, ki te obstajajo, da si želiš boljšega medsebojnega sodelovanja, komuniciranja, za to ne rabiš biti amaterski psiholog. zato moraš biti samo človek. v teoriji bralec najde namige, če ga zanima več strokovnosti, kogar zanima, ta lahko. sam pa vmes ne podaja na kruh namazanih pacarij, niti ne omenja raznoraznih fmri testov, nacističnih preizkusov, nobenega dr. tega in tega, ki je na tak in tak način z mačkami in miškami prišel do tega in tega. kogar zanima, naj si ogleda sam. hvala! druga točka.

potem sem začela z branjem. običajno komentiram z hm, zanimivo, okej štekam, ampak, kaj pa, ... tukaj sem zelo hitro začela ven metati imena ljudi, ki jih poznam. če vas zanima, sem 60% rdeča (intenzivno rdeča) in 40% modra (blago, rdeča me povozi precej hitro). moj dragi je tako zelo rumen, solze smeha so mi tekle po licih, včasih je izrekel dobesedno identične stvari, ko jih je opisal erikson. našla sem vse. nisem se mogla ne-strinjati. zapisano je tako preprosto zabavno, tako iskreno, celo kritiko rdeči sem prenesla z rahlim nasmeškom. ker je tako zelo res. zaradi svoje dela, tiste omenjene prakse, so tudi primeri praktični, so navodila in zamisli praktične, so njihova nasprotovanja praktične narave. tako je, ne nekaj hipotetično-filozofskega, nekaj v zraku o čemer lahko debatiramo sto let (glejte me, modro). čudovito.

erikson deli posameznike v štiri glavne skupine, rdeče, rumene, zelene in modre. samo pet odstotkov posameznikov ima vedenje ene same barve, 80% je mešanica dveh, ostali so kombinacija treh barv. pri nikomer ni najti vseh štirih barv. najpogostejša je zelena, najmanj pogosta je rdeča, je pa na žalost vseh ostalih ravno ta najbolj izrazita in močna osebnost, ki je nikakor ne moremo zgrešiti. to so tisti kolerični šefi, aka steve jobs. z glavo skozi zid, ponavadi jim je precej vseeno, koga spotoma povozijo. važen je rezultat. rumeni so sončki, ki govorijo in so super zabavni, nikakor pa ne znajo gledati na uro in večkrat kot ne pozabijo, kaj so povedali pet minut nazaj. zanašanje na tajming in dostave obljubljenega ni torej nekaj najbolj priporočljivega. modri so analitični, tihi introverti, ki živijo za sezname in se poglabljajo tako globoko v probleme, da vsi ostali obupajo, veliko preden se modrim uspe dokopati do približne rešitve. zeleni si povprečni, družbeno prilagodljivi, ne marajo konfliktov in bodo zato tiho ali se naglas strinjali, četudi se v resnici ne. niso najbolj delavni, bodo pa bolj kot ne tihi in ustrežljivi. kombinacije obstajajo v vseh smereh, čeprav so si nasprotne najbolj težavne - nasprotne so modro-rumen, rdeče-zelen.

erikson gre v krasne podrobnosti, do govorice telesa, spopadanja s stresom, kako se vidijo barve same, kako iste barve vidijo druge barve, kako se sporazumevati (ali kako določeno barvo najlažje pripraviti do tega, da dela, kar hočemo), poda primere, poda zgodovino, poda intervjuje z vsako barvo. vsega je ravno prav, manjka mi mogoče samo še kakšen test, za tiste idiote, ki se ne morejo najti sami v besedilu (sori, tale rdeča mi je čisto pobegnila). knjiga nikakor ni žaljiva, in ljudi sploh nima za idiote. to je le zabavna anekdota, ki ga je poslala iz sveta bančništva v svet ukvarjanja z ljudmi. ker so mu veliko bolj zanimivi. tudi tukaj se z vsem srcem strinjam z njim.