fanika

miha mazzini - funny

po nesreči sem jo vzela, bila je slučajno zraven na pultu v knjižnici, ko sem jemala ostalih nekaj rezerviranih. pa je izgledala tako lepa in zanimiva. pa še nobenega mazzinija nisem brala v trdi vezavi. potem sem začela z branje in porajalo se mi je eno samo vprašanje? zakaj točno še nisem brala nobenega mazzinija? ko je pa tako zelo dober? mislim, kaj? dogaja se vse, dogaja se nič, vse je nabito ne da bi bilo težko. pa ta preplet besed. pa ta ponos nad slovenskimi avtorji, več jih berem, bolj so mi ljubi. postajajo mi daleč najljubši, kako lepo, kako dobro. občutki nad tem, da v rokah držim pravcato malo mojstrovino se niso spremenili. se je pa še dodajalo malo zmedenosti, bolj kot sem se bližala koncu, bolj sem bila zmedena. o čem točno govori? za kaj se že gre? zgodba je postajala vedno bolj specifična, vedno manj globoka in široka, hkrati pa je zajemala cel svet v vsej svoji problematiki. poganjala mi je male sive celice, ampak ne s prisilo, z zanimanjem, s pristno energijo in spodbudo.

naš glavni akter, petdeset in pljunek letni nekoč raziskovalni novinar, danes neuspešni raziskovalni bloger, žena, njun mali, katerega imena ne izvemo, vemo, da je star trideset, živi v stanovanju, za katerega plačujejo starši, z nedokončano izobrazbo, pa tako filozofski. žena je vedno bolj izgubljena, depresivna, odsotna. potem je tu še prodajalec rabljenih glasbenih plošč. na koncu končamo v afriki, z angleži (ki to niso), s tujo ljubeznijo, s pristnimi prijateljstvi, in predvsem, s precej čudaškim koncem. še vedno meljem o tem koncu, pa ne vem, če mu bom kdaj prišla do dna. govori se o modernih časih, veganstvu, tehnologiji, nepotrebnih ljudeh, poklicih, iskanju smisla, avtentičnosti, o migrantih, dobrih in slabih novicah.

odličen prvi vtis, mazzini. z veseljem se še podružim.