črno na belem

svetlana makarovič, matej šurc in kotik - luciferka

črno na belem, svetlana o sebi. iskreno, svetlane ne poznam, ne sledim ji v medijih, ne sledim njenim umetnijam, ne spomnim se niti ene pravljice iz otroštva. recimo - muce copatarice se spomnim roza knjigice, ampak ta ni njena. sem pa večkrat v roke prijela zlato ptico, zbirko pripovedk, starih, ljudskih, iz vsega sveta. že takrat sem bila bolj antropolog po duši in nikakor občudovalka pravljic za otroke sestavljenih iz namišljenih živalih. še danes mi ne gre. svetlane makarovič, avtorice torej, ne poznam. zdaj prvič berem, prvič jo spoznavam.

in je ena enkratno antipatična, težka oseba. naporna ko hudič - čeprav se luciferka v njenem naslovu najbrž nanaša na kaj drugega, pa težko s prstom pokažem na kaj točno. na to, da ji paše črna? da ne žaluje za materjo, kot bi dobra hči morala? da ne sledi pravilom in je zato padli angel? je bolj zapletena kot samo to. tukaj nastopi majcena težava. med drugim je naporna zaradi lastnosti, ki jih hkrati močno občudujem. ustvari si mnenje in stojim za njim, ne glede na posledice. tudi če si kdaj premisli. je človeška. z vsemi svojimi napakami vred. jih opravičuje, razlaga, poveličuje, pripoveduje svojo stran zgodbe, že od malih nog dalje.

skrbi me le izmenično pripovedovanje o sebi - prva oseba (sem naredila, sem rekla, itd.), takoj naslednji stavek pa ni več 'sem', ampak je 'je naredila, svetka, svetlana'. v uvodu pove, da bo o otroštvu pripovedovala kot o neki tretji osebi - tista svetlana ji je neznana, je neizoblikovana, to še ni ona. to ne le sprejmem in razumem, to je hvalevredno, ne poznajo se vsi do takšne globine, da bi znali razlikovati. kasneje, vmes, me ne zmoti, kot me majceno skrbi, da morda pa le ni toliko dodelana oseba, kot daje vedeti, da je.

ne glede na to, kaj si mislimo, je izpoved krasno izpisana, besede so čudovite, njihov preplet neverjeten, dogodki pa vsi, en za drugim, blazno zanimivi. če kaj, njeno življenje ni bilo življenje običajnega posameznika, ki mu je pač uspelo, zdaj pa širi svoje znanje, naj na isti način uspe tudi drugim.

kot lastnica dveh muck pa predvsem cenim vključitev samosvojega kotika. mačke se res raje držimo same zase, in za samosvojost z veseljem plačamo z občasno osamljenostjo.