christie v marcu

agatha christie - truplo v knjižnici (gospodična marple, #3)

gospodično marple sem v februarju zamenjala za prvega hercul poirota, še vedno vztrajam pri ena agatha christie na mesec, v čast prav posebni stoletnici. gor sem zrastla ob poirotu, kar je bilo prevedenega pred davnimi časi, sem skončala v srednji šoli. mimogrede pa pošiljala grde poglede doylu in njegovemu sherlocku holmsu. po mojem si izbereš enega, in si mu zvest. tako kot sem bila zvesta novohlačnikom, torej se nisem dotaknila ene same knjige pet prijateljev. (kasneje sem jo le poiskusila, ne morem biti glasna, če ne vem). marple je druga zgodba, manj poznana, vsaj meni, mogoče vsaj v sloveniji? spet ne vem. kljub temu, da gospodična ne obstaja tako dolgo kot detektiv, se mi zdi smiselno, da se ji vsaj malo posvetim.

druge knjige v zbirki (the thirteen problems) v slovenščini ne najdem, tudi če iščeš drugačne vrste prevode (the tuesday club murders). to je ta reč z agatho christie. pisala je v svojem času, bila nadnapredni fenomen (med drugim je surfala, tista reč z valovi in morjem), vendar se občasno najde kakšen kamen spotike, politična nekorektnost. s to zagato so se predvsem mučili pri zgodbi ... and then there were none. drugače poimenovani ten little indians. ten little niggers. najbrž vidite, kam pes taco moli. tudi uganka/uspavanka/rima v zgodbi je vodila v isto smer. bili so indijančki. najprej jih je bilo deset, potem ni bilo nobenega več. uspavanka za lahko noč je bila pripoved o genocidu. nisem zasledila, da bi kdo odprto obtožil christijevo nacizma, sem pa videla precej priredb samega besedila. dobiti v roke original, dobiti v roke priredbo bolj primerno našemu času - to bo večna uganka. ko se torej odločim iskati knjigo, ki je prevod, tega ne jemljem tako zlahka. mogoče dvojka gospodične marple že od vekomaj obstaja, samo da je tudi prevod prirejen in nimam pojma, kakšen je. prav tako nimajo pojma cobiss, goodreads, ali kakršna koli druga knjižna spletna stran.

naprej. k gospodični marple številka tri. pri agathi christie so že uvodi velikokrat najboljši del. ne, ker je naprej slabo. ker je tako zgovorna v uvodu, večkrat z najbolj preprostimi besedami, da jo bralec mora brati s strahospoštovanjem od tam naprej. naj razložim. nekje v eni je bil uvod: ker me je svak obtožil, da so vsi moji umori preveč krvavi, bo torej ta žrtev umrla zaradi strupa. brez kapljice krvi. konec. (parafraza je moja). uf.

tokrat je uvod podoben, samo malo daljši. prvi stavek gre takole:

pri vsaki zvrsti leposlovja najdemo določene klišeje. tako se predvideva, da se bo v melodrami pojavil 'pogumni, toda pokvarjeni baronet', medtem ko bi bilo 'truplo v knjižnici' idealen začetek v vsaki detektivski zgodbi. kar nekaj let sem razmišljala o tem, da bi se tudi jaz 'poigrala' s temi klišeji.

in poigrala se je.

njej je pisanje detektivskih romanov, ki so še vedno daleč na samem vrhu sveta, sto let kasneje, igra.

uf.

torej. imamo barona, ja. imamo knjižnico. in imamo mlado, še ne dvajset let staro, svetlolaso deklico, ki se zjutraj mrtva znajde v tej knjižnici. imamo detektive, ene bolj druge manj sposobne (manj sposobni tako ali tako ne marajo gospodične marple, bolj sposobni jo malodane prosijo, naj jim pomaga). tokrat je pripovedovalec tretja oseba, prvič nam ne pripoveduje nekdo od vključenih iz prve roke. vseeno marple ni glavna oseba, glavna oseba je primer, je zločin. imamo osumljence, može, žene, ljubosumneže, skrivnostneže. srečamo se tudi z župnikom, njegovo simpatično ženo in njunim naraščajem, ki jih bolj osebno spoznamo v prvi gospodični marple. zato se je krasno bolj pogosto vračati k isti zbirki. vsak zločin je zločin zase, a vmes srečamo intertekstualnost, ki zvestim bralcem vsaj za sekundo pogreje srce, kot da bi se na cesti samo mimogrede srečal s starim znancem. in to je vedno bolj pomembno od odkljukanega seznama to-do liste, ali kdo je ubil koga s čim in kje. ampak vseeno. poigrala se je in nam elegantno ponudila truplo v knjižnici, skupaj z baronom, potem pa še potolkla par klišejev, kar tako. zato ker lahko.